četrtek, 26. november 2009

Zemlja s Saturnovimi obroči


Pred kratkim se je na internetu pojavila zanimiva animacija, ki kaže, kako bi zgledalo, če bi imela Zemlja obroče kot npr. Saturn.
Kolikor sem se uspel pozanimati naj bi bila animacija realistična in točna in se jo vsekakor splača pogledati. Avtor je Roy Prol, sprva pa je bila objavljena na YouTube.



petek, 16. oktober 2009

Frekvenca X - skrivnost neandertalcev


Včeraj je na Val202 v oddaji Frekvenca X tekla beseda o neandertalcih. Ta skrivnostna vrsta ljudi še vedno preseneča in kot smo izvedeli od profesorja Chrisa Stringerja iz Natural History Museum v Londonu nas v prihodnosti še čakajo še zanimiva spoznanja, predvsem iz neandertalskega genoma.

Nemški genetiki, ki jih vodi Svante Paboo iz Max Planck Inštituta v Leipzigu namreč že nekaj let marljivo delajo na neandertalskem genomu in obljubljajo, da bodo v kratkem svetu prvič predstavili celotno zaporedje neanderstalskega genoma. Zadeva je res osupljiva in marsikdo komaj čaka na to poslastico.

Če ste oddajo preslišali, jo lahko poslušate tukaj.

sreda, 14. oktober 2009

Znanost ali pornografija?

Tole sicer ni čisto sveže, je pa najbrž vseeno še vedno aktualno. Spodaj si lahko ogledate prvi video posnetek spolnega odnosa, ki prikazuje notranjost telesa med seksom.
Video oziroma slike so bile posnete z magnetno resonanco - kar pomeni, da je moral izbrani par v znanstvene namene zlesti v napravo (zgleda kot velik cilinder, prostora notri pa je ravno toliko, da lahko ležiš - podobno, kot bi seksal v topu) in tam seksati. Vsaka čast paru za to.

Drugače je to del raziskave sedaj že razvpitega Nizozemca dr. Pek van Andela iz University Hospital Groningen. Raziskava je bila objavljena že leta 1999 v British Medical Journal pod naslovom: Magnetic resonance imaging of male and female genital during coitus and female sexual arousal. Tekst je prosto dostopen in si ga lahko po milji volji prebirate tule.

No, pred kratkim - mislim, da dva, tri mesece nazaj - je dr. Andel objavil še video posnetek MRI seksa in sedaj lahko vsi vidimo, kako to zgleda. Seveda so se ob objavi članka in še posebej videa nekateri začeli spraševati, če je to še znanost ali pa je že na meji dobrega okusa in pornografije.

Sicer pa, oglejte si video in o tem presodite sami:



Za konec pa samo še zanimiv citat iz konca članka:
"Kar se je začelo kot umetniška in znanstvena radovednost je sedaj končno uresničeno. Pokazali smo, da je magnetno-resonančno slikanje ženskega seksualnega odziva in moških ter ženskih genitalij med spolnim odnosom možno in lepo; da ima penis med odnosom v "misijonarskem položaju" obliko bumeranga in ne črke S, kot je narisal Dickinson; in da, v nasprotju z izsledki Mastersa in Johnsona ni bilo dokazov o povečanju volumna maternice med spolnim vzburjenjem."

Needles to say.... dr. Andel je leta 2000 za to svojo raziskavo dobil Ig Nobelovo nagrado, ki jo , kot parodijo na Nobelove nagrade, vsakoletno podeljujejo za najbolj odštekane znanstvene dosežke.

petek, 18. september 2009

Frekvenca X - superprevodnost in magnetna levitacija

Včeraj smo po poletnem oddihu zopet štartali z novo serijo oddaj o znanosti na radiu Val202 - Frekvenca X.
Tokrat smo se poglobili v superprevodnike....tukaj lahko poslušate posnetek oddaje.

Kar pa se tiče magnetne levitacije - v oddaji smo omenjali vodne kapljice in žabe, ki lebdijo v magnetnem polju - in da ne boste posumili da si zmišljujemo, si lahko spodaj pogledate posnetek levitirajoče žabe. Posnetek prihaja iz Radboud University Nijmegen na Nizozemskem.



No, tole je pa še posnetek levitirajoče jagode:



V tem primeru niso bili uporabljeni superprevodniki, ampak kar navadni magneti, vendar je v tem primeru potrebno veliko močnejše magnetno polje. Z dovolj močnim magnetim poljem bi lahko lebdel tudi človek!
Na internetu pa sem zasledil, da eno podjetje celo ponuja kite, ki vsebujejo superprevodnik in lahko z njim doma izvajate lebdirajoče eksperimente (žal potrebujete zraven tekoči dušik, tega pa ne vem, kje boste dobili).


Še vedno pa bomo veseli vseh komentarjev, vprašanj in pripomb glede oddaj Frekvenca X.

torek, 15. september 2009

Sumljiva znanost na področju medicine

Te dni se veliko govori in piše o pristranskem pisanju in objavljanju znanstvenih člankov, predvsem na področju medicine.

V časopisu New York Times in reviji Nature lahko naprimer zasledimo prispevka o tem, da je nedavna raziskava pokazala, da v ozadju znanstvenih člankov s področja medicine, pogosto stojijo "avtorji-duhovi" (ang. ghost-writers). Nekateri pravijo, da so to v nekaterih primerih celo profesionalni pisci medicinskih tekstov, ki jih najamejo farmacevtska podjetja, da napišejo olepšano prikazane rezultate raziskav. Farmacevtska podjetja nato plačajo akademskim raziskovalcem, da se na teh člankih pojavijo kot avtorji raziskave, čeprav nimajo veze z raziskavo.
Raziskava ocenjuje, da so "ghost-writers" prisotni pri kar okrog 8% znanstvenih člankov v najbolj uglednih medicinskih revijah, vendar ni znano, v kolikšnih primerih imajo zraven prste farmacevtska podjetja...

Druga takšna novica, zopet v reviji Nature, je raziskava, ki je pokazala, da so revije pri objavljanju bolj naklonjene pozitivnim rezultatom medicinskih raziskav (npr. da neko zdravilo deluje), kot negativnim. To je tako imenovani problem "publication bias" ali pristranskost pri objavljanju znanstvenih rezultatov.

In tretja takšna novica (kje drugje, kot Nature) pa je, da raziskovalci raje poročajo o pozitivnih rezultatih kliničnih preizkusov (npr. testiranje učinkovitosti novega zdravila), kot o negativnih. To pomeni, da se lahko na podlagi objavljenih rezultatov navidezno ustvari slika, da je neko zdravilo boljše, kot je v resnici, ker raziskovalci objavijo samo študije, ki so dale pozitivne izsledke.

Kaj to pomeni za to, koliko naj zaupamo študijam o učinkovitosti teh in drugih zdravil pa presodite sami.

torek, 4. avgust 2009

Kako majhni smo v resnici...

Če imate kdaj občutek, da ste zelo pomembni ali pa, da niste dovolj pomembni, potem vam bo spodnji video mogoče dal malo perspektive, kako veliki oziroma majhni smo v resnici...



Mogoče se boste sedaj, ko ste to pogledali, v naslednjih petih minutah glede tega počutili malo drugače.

petek, 24. julij 2009

Frekvenca X - notranjost našega planeta

Zopet bom reklamiral našo radijsko oddajo Frekvenca X na Val202, ki je bila včeraj. Če je niste slišali, pa bi jo želeli, jo lahko poslušate na podcastu tule.

Sedaj v avgustu bomo ponovili štiri stare oddaje, potem pa v septembru zopet štartamo na polno z novimi zanimivimi temami.

sreda, 22. julij 2009

"Moč misli" dobiva nov pomen

Ste že kdaj fantazirali, da se vam ne bi bilo treba mučiti z vsemi temi fizičnimi napori, kot je vožnja avtomobila (npr. vrtenje volana), pritiskanje na daljinca (preklapljanje TV programov) ali pa premikanje in klikanje miške za računalnik?
Zakaj ne bi mogli preprosto samo pomisliti na nekaj...recimo na to, da se naj zapre ti bedasto okno, ki se je pravkar odprlo v vašem brskalniku za internet in voila! to bi se v hipu zgodilo...nič več ne bi potrebovali miške in fizičnega napora...

No, to je že mogoče! Nekaj podjetij je začelo (oziroma bo zelo kmalu začelo) prodajati naprave, ki berejo vaše možganske valove in posredujejo podatke direktno v računalnik - ali povedano bolj po domače - z nijim boste lahko računalnik upravljali z vašimi mislimi....čarovnija, ne?
Če ste skeptični, si poglejte tale video:



No, tehnologija za "branje misli" pravzaprav obstaja že dolgo časa...tale zadevica, ki jo nosi moški na glavi je sestavljena iz čisto preprostih elektrod, ki merijo možgansko aktivnost - slavni elektroencefalogram (EEG). EEG pa so razvili že pred več kot pol stoletja...še pred 2. svetovno vojno...hm, le zakaj so se te možnosti uporabe spomnili šele sedaj?

In kako deluje? Mogoče bi težko rekli, da vam ta stvar "bere misli", te elektrode namreč lahko merijo električno aktivnost tankega sloja možganske skorje pod lobanjo. Rezultat je nekako takšen:

Torej lahko bi rekli, da so v teh krivuljah skrite tudi vaše misli, vendar danes dejansko ne razumemo tega jezika, da bi ga lahko "brali". Mogoče pa je narediti programe, ki prepoznajo določene vzorce v teh krivuljah - mi sami pa se tudi lahko naučimo vplivati na te vzorce in jih ojačati...torej lahko na ta način vzpostavimo komunikacijo z računalnikom.

Igračko za branje misli, ki je prikazana na videu izdeluje avstralsko podjetje Emotiv, v prodajo pa naj bi šla proti koncu tega leta za okrog 300€.


petek, 10. julij 2009

Frekvenca X - čudesa sintezne biologije

Če še niste postali feni ali fenice oddaje Frekvenca X na Val202 (vsak četrtek ob 17.10, oziroma moji prispevki vsak drug četrkek), potem se ne bojte....še lahko postanete :)

Kakorkoli, če ste zamudili oddajo ta četrtek, ji lahko prisluhnete na podcastu tule - osredja tema tokratne oddaje je bila sintezna biologija...

Še vedno pa vas vabim, da mi pošljete kakršnakoli vprašanja iz sveta znanosti, ideje, kritike ali komentarje glede oddaje...in že vnaprej hvala za vaš trud in pomoč! :)

petek, 26. junij 2009

Frekvenca X - gravitacija in padajoča jabolka

Če ste včeraj zamudili najnovejšo oddajo Frekvenca X, jo lahko poslušate na podcastu tule.

V tej oddaji smo se malo spustili v misterij gravitacije (da, gravitacija še vedno ni dokončno razjasnjena in pojasnjena)....v tej oddaji sem imel tudi svoj debi nastopanja...bomo videli, kako sem se obnesel.

petek, 19. junij 2009

Jo Jo...CERN rap

Medijski pomp okrog ultra-super-duper-sodobnega pospeševalnika delcev v CERN-u se je sicer že pred časom polegel, vseeno pa je tale "cern rap" hudo zabavna stvar...

ponedeljek, 15. junij 2009

Kemijska zabava

Kdo pravi, da kemija ni zabavna...

četrtek, 11. junij 2009

Frekvenca X - brisanje spominov

Danes ob 17.10 se ne pozabite priklopiti na Val202, kjer bo v eteru zopet šibala oddaja Frekvenca X.

Današnja glavna tema bo nič manj kot brisanje spominov - če verjamete ali ne, so znanstveniki v zadnjih letih naredili nekaj osupljivih eksperimentov, ki so pokazali, da je selektivno brisanje spominov mogoče.

Na to temo nam bo na nekaj vprašanj odgovoril tudi britanski raziskovalec in nevroetik dr. Anders Sandberg iz Univerze Oxford.

So, tune in!

torek, 9. junij 2009

DNK origami ali kako se (resno) igračkati z molekulo življenja

No, končno sem spoznal, da sem povsem zgrešil s svojo doktorsko raziskavo - sedaj je, kar je...mogoče pa bo tale post komu pomagal, da ne bo naredil iste napake...

Čisto slučajno sem odkril, da obstaja čisto mlado in resno znanstveno področje "DNK origamijev" - gre za to, da se je par genetikov spomnilo, da se lahko igračkajo z DNK na blazno domiseln, zabaven, zanimiv, odštekan...itd...način.

Kaj bi govoril, najbolje je, če si pogledate spodnji video - vzelo vam bo sapo in samo dobrih 5 minut - ne bo vam žal!



Hm, mogoče bi pa lahko to imel kot podoktorski projekt....jep - kot, da bi naši birokrati financirali kaj takšnega...se pa priporočam za kakšne zasebne donacije... :)

sobota, 30. maj 2009

"Garažno" sonce, prižgano z laserjem

Okej, CERN je blazno kul, ampak američani imajo tudi eno zelo fascinantno "napravico" s skromnim imenom National Ignition Facility (NIF).


To je "zažigalnik" prav posebne sorte, ki ga na tem svetu še nismo videli. V komori, ki jo vidite na sliki bo gromozanska energija 192 gigantskih laserskih žarkov (ki jih bodo proizvajali laserji, ki stojijo v desetnadstropni zgradbi velikosti treh nogometnih igrišč) treščila na "kocko goriva" (kocka, manjša od škatljice vžigalic, napolnjena z vodikom - nahaja se na konici na sliki).

Znanstveniki upajo, da bodo s tem sprožili fuzijo - spajanje jeder vodikovih atomov - kar se zaenkrat dogaja samo v notranjosti zvezd. Če jim bo uspelo, bo to prva nadzorovana fuzija (nenadzorovano smo že doživeli v obliki vodikovih atomskih bomb) na svetu.

Osupljivo, ni kaj - prvi pravi test naj bi sprožili že naslednje leto...Spodaj je še kratek video...

ponedeljek, 25. maj 2009

Frekvenca X - 6. oddaja

V današnji Frekvenci X (Val202, ob 17.10) se bomo malo poglobili v zmuzljivo vprašanje, kako dolgo bi lahko ljudje potencialno živeli, sledilo pa bo še par zanimivih stvari iz sveta znanosti.

Glede na to, da imamo v oddaji tudi sklop - "znanstveno vprašanje", kjer skušamo na kratko pojasniti nek zanmiv fenomen, bi vas pozval, da mi posredujete kakšno takšno vprašanje, ki vas zanima, pa nikoli niste izvedeli odgovora nanj - recimo v smislu: ali ribe spijo?, zakaj pingvinom ne zmrznejo noge?...itd.
Skratka, vesel bom vsakega vprašanja...

petek, 22. maj 2009

Kako narediti kokoš-zavra?

Moram reči, da je tole ena najbolj zabavnih in zanimivih stvari na katere sem naletel v zadnjih letih.

Naj se sliši še tako odštekano, pa ima stvar čisto resno znanstveno ozadje. Za kaj torej gre? Slavni paleontolog Jack Horner iz Montana State University je prišel na idejo, kako bi lahko v svojem laboratoriju "oživil" dinozavre - in to ne iz kakšne starodavne dinozavrske DNK, ki bi jo našli ohranjeno v jantarju (kot je bila ideja v filmu Jurski park - katerega strokovni svetovalec je bil dejansko tudi prof. Horner), ampak iz - beri in piši - kokoši.

Oživiti dinozavra iz kokoši?! Se hecate, ne?

No, niti ne! Tule je finta - kokoši (oziroma ptiči nasploh) so evolucijski potomci dinozavrov in prof. Horner sklepa, da je v kokošji DNK še vedno skrit "dinozaver". Njegova ideja je, da bi poiskal te delčke dinozavrske DNK v kokoši in jih obudil v življenje - na ta način naj bi po njegovem z manipuliranjem kokošje DNK lahko dobil kokoš, ki bi imela dinozavrski rep ali pa dinozavrske okončine (ne predstavljam si, kakšna bi bila kokoš z dinozavrskimi zobi!) - nekakšnega "kokoš-zavra" torej. Če pomislim, njegova ideja sploh ni neumna, prej zelo domiselna. Če recimo gledate embrionalni razvoj neke vrste (razvoj zarodka) lahko pri tem razvoju dejansko vidite, da gre zarodek tudi skozi nekak evolucijski razvoj (človeški zarodek ima recimo še vedno rep), torej je tudi v naši lastni DNK še vedno informacija naših daljnih prednikov in če bi se poigrali, bi lahko tudi v nas obudili opice, najbrž.

No, prof. Horner je pred kratkim izdal tudi knjigo v kateri lepo razloži svoje zamisli - "Kako zgraditi dinozavra" (How to build a dinosaur), tako, da če koga bolj zanima ta zadeva si jo lahko naroči na Amazonu in prebere. Kakorkoli, prof. Hornerju želimo obilo uspehov z njegovimi raziskavami in upamo, da bomo kmalu v živo videli kakšno domačo kokoš z dinozavrskim repom!
Za konec pa še nekaj izjav prof. Hornerja glede kokoš-zavrov:

Recimo, da izležete kokoš-zavra? Kakšne koristi bi imeli od tega?
"Poželi bi obilno pozornosti, če bi ga peljali na sprehod na povodcu in definitivno bi bil boljša demonstracija evolucije, kot so računalniške prezentacije.
Kar se tiče vrednosti za znanstvene raziskeve - da bi kokoš spremenili v kokoš-zavra bi morali obrniti evolucijo. To nas lahko ogromno nauči o tem, kako evolucija deluje. Pokazalo bi, kako lahko majhne spremebe v razvoju zarodka povzročijo velike spremembe v tem, kako zgledajo odrasli."

Je pri tem tudi kakšna praktična korist? Zakaj ne bi raje denarja porabili za raziskave raka, namesto za pretvarjanje kokoši v dinozavre?
"Raziskave so nepredvidljive. Odkritje strukture DNK in delovanje genetike so nas naučile veliko o boleznih in obljubljajo revolucijo v medicini. Cilj raziskovalcev je bil, da najdejo odgovore na osnovna vprašanja biologije.
Mi že dejansko imamo idejo, kako bi lahko to bilo koristno. Rast repa je povezan s problemom hrbtenjače in okvare hrbtenjače so velik medicinski problem. Če se bomo naučili več o tem, kako spodbuditi ali zavreti rast repa, nam bo to dalo pomembne ideje o vrsti človeških okvar."

Če želite o Hornerjevih kokoš-zavrih prebrati še kaj več si poglejte tole in tole.

četrtek, 14. maj 2009

Frekvenca X - strašljivo delovanje na daljavo

Danes bo na radiu Val202 ob 17.10 zopet oddaja Frekvenca X (prenos lahko poslušate tudi na računalniku preko podcasta: http://www.rtvslo.si/play/v-zivo-radio-slovenija-drugi-program-val202/ra.val202/).
Glavna tema oddaje bo čudaški fenomen "kvantne prepletenosti" (ang. quantum entanglement), ki razburja, navdušuje in spravlja v obup fizike po vsem svetu. V okviru te teme bomo predvajali tudi zanimiv intervju z enim glavnih raziskovalcev s tega področja, švicarskim profesorjem fizike Nicolasom Gisinom iz Univerze v Ženevi.

Skratka, vabljeni k poslušanju!


nedelja, 26. april 2009

13 stvari, ki nimajo smisla - zadnjič

9. Temna energija
Gre za enega najbolj slavnih in obenem najbolj sramotnih problemov v fiziki. Leta 1998 (torej tedaj, ko sem se jaz vpisoval na faks) so astronomi odkrili, da se vesolje širi s čedalje večjo hitrostjo. Ta fenomen še vedno nima razlage. Do tedaj so vsi mislili, da se hitrost širjenja vesolja po velikem poku upočasnjuje. "Teoretiki se pri iskanju smiselne razlage še vedno opotekajo naokrog," pravi kozmologinja Katherine Freese iz Univerze Michigan. "Vsi upamo, da nam bodo prihajajoča opazovanja supernov ali gruč galaksij, oziroma ostalih reči dala več sledi."
En predlog je, da je za to odgovorna neka lastnost praznega prostora - kozmologi to imenujejo temna energija. Vendar so dozdaj vsi poskusi, da bi "ujeli" to zverino klavrno propadli. Možno je tudi, da bi bilo potrebno popraviti Einsteinovo teorijo splošne relativnosti. "Področje je še vedno široko odprto," pravi Freesova.

10. Kuiperjeva pečina
Če bi odpotovali v skrajne predele našega sončnega sistema, v zaledenele puščave onkraj Plutona (če ste pozabili je bil Pluton do leta 2006 zadnji, 9. planet našega osončja, potem pa je neslavno izgubil ta status) bi zagledali nekaj neobičajnega. Iz Kuiperjevega pasu - območja, posejanega z ledenimi skalami - boste nenadoma prešli v prazno vesolje.


Astronomi to mejo imenujejo Kuiperjeva pečina, ker gostota vesoljskih skal za njo tako drastično upade. Kaj je ustvarilo to "pečino"? Zgleda, da bi lahko bil edini odgovor 10. planet (oziroma po novem 9. planet!). To bi moral biti masiven objekt, velik tako kot Zemlja ali Mars, da bi lahko to območje tako temeljito počistil vesoljskih razbitin.
Dokazi za obstoj "planeta X" so mamljivi, pravi Alan Stern, astronom iz Southwest Research Institute v ZDA. A čeprav izračuni kažejo, da bi lahko takšno nebesno telo razložilo obstoj Kuiperjeve pečine, dozdaj še nihče ni videl tega opevanega planeta X.
Za to obstaja dober razlog. Kuiperjev pas je preprosto tako daleč stran, da je grozno težko dobiti dostojen vpogled v to območje. Morali bi iti tja in se dobro razgledati, preden bi lahko rekli karkoli konkretnega o tem področju. Na to pa bomo morali počakati še vsaj nekaj let. Nasine vesoljske sonde New Horizons so se leta 2006 odpravile raziskati prav to zadevo. Do Plutona bodo prispele šele leta 2015. Torej nas čakajo še zanimiva odkritja!

11. Signal Wow
Prišel je iz vesolja in je bil dolg 37 sekund. 15 avgusta 1977 je tako osupnil astronoma Jerryja Ehmana (tedaj na Ohio State University, ZDA), da je na računalniški izpis univerzitetnega radijskega teleskopa Big Ear zraven signala zapisal "Wow!". 32 let pozneje še vedno nihče ne ve, kaj je povzročilo ta signal. "Še vedno čakam na dokončno razlago, ki bo imela smisel," pravi Ehman.


Pulz sevanja, ki je prišel iz smeri ozvezdja Strelec, je bil omejen na ozko območje radijskih frekvenc okrog 1420 megahertzov. Ta frekvenca je del radijskega spektra v katerem je z mednarodnim dogovorom prepovedano vsakršno oddajanje. Naravni viri sevanja, kot so termalne emisije planetov običajno pokrijejo veliko širše območje frekvenc. Kaj je torej povzročilo signal?
Najbližja zvezda v tej smeri je oddaljena 220 svetlobnih let. Če je signal prišel od tam, bi moral biti posledica precej močnega astronomskega dogodka - ali pa je razlog mogoče napredna izvenzemeljska civilizacija, ki je uporabila osupljivo velik in močan oddajnik?
Dejstvo, da stotine poznejših pregledov istega koščka neba ni odkrilo ničesar podobnega signalu Wow, še ne pomeni, da niso za njim stali vesoljci. Ko premislite o dejstvu, da teleskop Big Ear v določenem trenutku pokriva samo eno milijoninko neba in da bi vesoljski oddajnik oddajal tudi v podobno majhen del neba, potem so možnosti, da znova odkrijete signal skrajno majhne.
Drugi verjamejo, da je za vsem skupaj kakšna dolgočasna razlaga. Dan Wertheimer, vodja znanstvenikov pri projektu SETI@home project pravi, da je signal Wow skoraj gotovo "onesnaženje" - radijska interferenca iz oddajnikov na Zemlji. "Videli smo veliko podobnih signalov in za vse te signale se je vedno izkazalo, da so posledica interference," pravi. Razprava se nadaljuje.

12. Ne tako konstantne konstante
Leta 1997 je astronom John Webb iz Univerze New South Wales v Sidneyu preučil svetlobo, ki je na Zemljo prispela iz oddaljenih kvazarjev (vrsta oddaljenih in zelo eksotičnih galaksij). Na svoji 12 milijard let dolgi poti je svetloba prečkala medzvezdne oblake kovin, kot so železo, nikelj in krom, in raziskovalci so opazili, da so ti atomi vpili nekatere fotone svetlobe iz kvazarjev - vendar ne tistih, katere so pričakovali.
Če so opazovanja pravilna, je edina smiselna razlaga ta, da je imela fizikalna konstanta, ki se imenuje konstanta fine strukture ali alfa, v preteklosti drugačno vrednost.
Ampak to je herezija. Alfa je izjemno pomembna konstanta, ki določa, kako svetloba interagira z snovjo - in se ne bi smela spreminjati. Njena vrednost je med drugim odvisna od naboja elektrona, hitrosti svetlobe in Planckove konstante. Bi se lahko ena izmed teh reči resnično spremenila?
Nihče v svetu fizike ni hotel verjeti Webbovim meritvam. Webb in njegova ekipa se že leta trudijo najti napako v svojih rezultatih. Vendar jim dozdaj to ni uspelo.
Rezultati Webba pa niso edini, ki predlagajo, da nekaj manjka v našem razumevanju konstante alfa. Nedavna analiza edinega znanega naravnega jedrskega reaktorja, ki je bil aktiven pred okrog 2 milijardami let, na kraju, ki je danes znan kot Oklo (Gabon, Afrika), prav tako nakazuje, da se je nekaj spremenilo v načinu, kako svetloba interagira s snovjo.
Razmerje nekaterih radioaktivnih izotopov, ki nastanejo v takšnem reaktorju, je odvisno od alfe. Zato preučevanje produktov cepljenja, ki so ostali kot posledica jedrskih reakcij, omogoča določanje vrednosti konstante v preteklosti. S to metodo je Steve Lamoreaux s svojimi sodelavci v Los Alamos National Laboratory (ZDA) pokazal, da se je alfa v zadnjih 2 milijardah let morda zmanjšala za več kot 4-odstotke.
Mnogi fiziki so trdno prepričani, da do spremembe v alfi ni moglo priti. Patrick Petitjean, astronom iz Institute of Astrophysics v Parizu, je s svojo ekipo preučil svetlobo kvazarja, ki jo je zaznal teleskop Very Large Telecsope (VLT) v Čilu. Pri tem ni našel nobenega dokaza, da se je alfa spremenila. Vendar Webb, ki sedaj pregleduje meritve VLT-ja, pravi, da potrebujejo bolj kompleksne analize, kot so jih izvedli francozi. Webbova ekipa sedaj dela na tej zadevi in bo mogoče kmalu razrešila stvar. "Težko je reči, kako dolgo bo to trajalo," pravi član ekipe Michael Murphy iz Univerze Cambridge. Konstantnost konstante alfa je torej še vedno na tapeti.

13. Hladna fuzija
Po večletnem zatišju se je vrnila. Hladna fuzija dejansko nikoli ni povsem odšla iz glav raziskovalcev. V desetletnem obdobju po letu 1989 so laboratoriji ameriške vojske izvedli več kot 200 eksperimentov, da bi preučili, če jedrske reakcije zlivanja (fuzija), ki ustvarijo več energije, kot jo porabijo - kar se zaenkrat dogaja le v notranjosti zvezd - lahko potekajo pri sobni temperaturi. Številni raziskovalci so v tem času razglasili, da verjamejo v možnost hladne fuzije, ki jo glavnina fizikov smatra za popolnoma nemogočo neumnost.
Z nadzorovano hladno fuzijo bi številni energetski problemi našega sveta v trenutku izpuhteli. Ameriško ministrstvo za energijo je leta 1989, po podrobnem pregledu dokazov sporočilo, da so rezultati oziroma dokazi za možnost hladne fuzije, ki sta jih tistega leta objavila fizika Martin Fleischmann in Stanley Pons iz Univerze Utah, neponovljivi in torej verjetno napačni.
Osnovna trditev "hladnofuzistov" je, da namakanje paladijevih elektrod v težko vodo - pri čemer se kisik združi v vodikovim izotopom devterijem - lahko sprosti velike količine energije. Priklop elektrod na napetost naj bi omogočil devterijevim jedrom, da potujejo na paladijevo elektrodo, kjer naj bi presegla naravno odbojnost in se združila s paladijevimi jedri. Hudič je, ker je fuzija pri sobni temperaturi po vseh veljavnih znanstvenih teorijah povsem nemogoča.
To ni pomembno, pravi David Nagel, inženir na George Washington University. Trajalo je 40 let, da smo lahko razložili superprevodnike, zato ni razloga, da bi kar odpisali hladno fuzijo. "Eksperimentalni dokazi so neprebojni," pravi. "Ne morete jih zanikati".

četrtek, 23. april 2009

13 stvari, ki nimajo smisla - četrtič

7. Tetranevtroni
Pred nekaj leti je pospeševalnik delcev v Franciji zaznal šest delcev, ki ne bi smeli obstajati. Imenujejo se tetranevtroni: štirje nevtroni, ki so skupaj povezani na način, ki kljubuje zakonom fizike.
Francisco Miquel Marques iz pospeševalnika Ganil se sedaj s sodelavci trudi, da bi eksperiment ponovili. Če jim bo uspelo, nas bodo ti tetranevtroni mogoče prisilili, da znova globoko razmislimo o silah, ki držijo skupaj atomska jedra.
Ekipa v Franciji je obstreljevala majhno tarčo ogljika z berilijevimi jedri in nato preučila ostanke, ki so odleteli v bližnje detektorje. Pričakovali so, da bodo videli dokaze o štirih posameznih nevtronih, ki so zadeli detektorje. Namesto tega so našli samo en blisk svetlobe na enem detektorju. Energija tega bliska je nakazovala, da so štirje nevtroni prispeli istočasno do detektorja. Seveda bi lahko bilo to zgolj naključje: štirje nevtroni so mogoče prileteli na isto mesto ob istem času. Ampak ta možnost je skrajno neverjetna.
A še vedno ne tako neverjetna, kot je obstoj tetranevtroni ,bi rekli nekateri, ker v standardnem modelu fizike delcev tetranevtroni preprosto ne obstajajo. Po znamenitem Paulijevem izključitvenem principu niti dva protona ali nevtrona v istem sistemu ne morata imeti enakih kvantnih lastnosti. Dejansko je močna jedrska sila, ki bi jih držala skupaj, uglašena na tak način, da ne more držati skupaj niti dveh nevtronov, kaj šele štiri.
Obstaja pa še več dobrih razlogov, da dvomimo o obstoju tetranevtronov. Če upognemo zakone fizike tako, da dovolimo, da se štirje nevtroni povežejo skupaj, nastane cel kaos. To bi pomenilo, da je mešanica elementov, ki je nastala po velikem poku nekonsistentna s tem, kar sedaj lahko vidimo, in še slabše, nastali elementi bi hitro postali pretežki, da bi vesolje zdržalo. "Mogoče bi se vesolje sesedlo, še preden bi imelo možnost, da bi se razširilo," pravi Natalia Timofeyuk iz Univerze Surrey v VB.
A v tem razmišljanju obstaja tudi nekaj lukenj. Uveljavljene teorije dovolijo tetranevtronom, da obstajajo - čeprav samo smešno malo časa. "To bi lahko bil razlog, da so štirje nevtroni zadeli Ganlijeve detektorje istočasno," pravi Timofeyukova. Obstaja pa še drug dokaz za idejo, da je snov lahko sestavljena iz večjega števila nevtronov: nevtronske zvezde. Ta telesa, ki vsebujejo ogromne količine vezanih nevtronov kažejo, da v igro pridejo zaenkrat še nepoznane sile, ko se nevtroni zberejo v tako veliki masi.

8. Anomalija vesoljskih sond Pionir
To je zgodba dveh vesoljskih sond. Pionir 10 je bil izstreljen leta 1972; Pionir 11 leto pozneje. Sedaj bi morala obe sondi že zdavnaj drseti v globoko vesolje, brez da bi ju še kdo spremljal. A njune trajektorije so se izkazale za daleč preveč zanimive, da bi jih ignorirali.
To je zato, ker jih neznana sila vleče oziroma potiska in povzroča, da pospešujeta. Ta pospešek je izjemno majhen, manj kot nanometer na sekundo na sekundo. To je enakovredno samo eni deset-milijardinki gravitacije na površju Zemlje, vendar je dovolj, da je zaneslo sondo Pionir 10 okrog 400.000 kilometrov izven načrtovane poti. Nasa je izgubila stik s Pionirjem 11 leta 1995, ki je do tiste točke doživljal povsem enak odklon, kot njegova sestrska sonda. Kaj je torej povzročilo to anomalijo?
Tega ne ve nihče. Nekatere možne razlage so že bile črtane, vključno z okvaro programske opreme, sončnim vetrom ali odtekanjem goriva. Če je vzrok nek gravitacijski efekt, potem je tak, o katerem ne vemo ničesar. Dejansko so fiziki tako zbegani, da so nekateri skrivnost povezali z drugimi misterioznimi pojavi.
Bruce Bassett iz Univerze Portsmouth v VB je predlagal, da ima zmešnjava s Pionirjem mogoče nekaj opraviti z spremembami v eni temeljnih fizikalnih konstant imenovani alfa. Drugi so govorili o vplivih temne snovi - ampak, ker še vedno ne vemo, kaj naj bi temna snov sploh bila - to ne pomaga mnogo. "Vse skupaj je tako noro intrigantno," pravi Michael Martin Nieto iz Los Alamos National Laboratory. "Imamo samo predloge, od katerih še noben ni bil dokazan".
Nieto je pozval k novim analizam podatkov o zgodnjih trajektorijah, ki bi po njegovem mogoče dale nove sledi. A da bi prišli do dna tega problema znanstveniki v resnici potrebujejo misijo, ki bo zasnovana specifično, da bi testirala nenavadne gravitacijske učinke v zunanjih sferah sončnega sistema.
"Enkrat bomo našli razlago," pravi Nieto. "Seveda upam, da bo prišla na dan kakšna nova fizika. Ampak ko enkrat fizik začne delati na osnovi upanja potem mu je usojen propad". Nieto se boji, da bo razlaga za anomalijo leta sond Pionir na koncu mogoče kakšen dolgočasen efekt, kot je neopažen izvor vročine na krovu plovila.

sobota, 18. april 2009

13 stvari, ki nimajo smisla - tretjič

Spet smo pri seznamu, gremo dalje:

5. Temna snov
Vzemite naše najboljše razumevanje gravitacije, uporabite ga pri vrtenju galaksij (galaksije se namreč vrtijo okrog svojega središča, tako kot se Zemlja vrti okrog Sonca) in hitro boste spoznali težavo: galaksije bi se po enačbah morale razleteti. Galaktična snov se vrti okrog središča, ker njen medsebojni gravitacijski privlak ustvarja centripetalne sile. Vendar pa v galaksijah še zdaleč ni dovolj mase, da bi lahko ustvarila tako hitro vrtenje, ki ga opazimo s teleskopi.
Astronomka Vera Rubin s Carnegie Institution v ZDA je v poznih 1970-tih opazila to anomalijo. Najboljši odgovor na to uganko, ki so ga fiziki lahko spravili skupaj, je bil, da so predlagali, da je tam zunaj več snovi, kot jo lahko vidimo. Zagata je bila, da nihče ni mogel razložiti, kaj bi lahko ta "temna snov" bila.
In še vedno nihče ne more. Čeprav so raziskovalci podali številne predloge o tem, kakšna vrsta delcev bi lahko sestavljala temno snov, trenutno o tem med njimi ni nobenega soglasja. Tako to ostaja velika zadrega v našem razumevanju vesolja. Astronomska opažanja nakazujejo, da temna snov predstavlja kar okrog 90-odstotkov mase v vesolju, a smo osupljivo nevedni kaj natanko naj bi bilo teh 90-odstotkov.
Mogoče ne moremo pogruntati, kaj je temna snov, ker le-ta preprosto ne obstaja. To bi bil zagotovo potek dogodkov, ki bi prijal Rubinovi. "Če bi lahko izbrala svojo najljubšo možnost, potem bi rada videla, da bi bili Newtonovi zakoni zelo spremenjeni, da bi lahko pravilno opisali gravitacijske interakcije na velikih razdaljah," pravi. "To je bolj privlačno, kot pa nova vrsta snovi subatomskega delca."

6. Vikingov metan
20. julij, 1976. Gilbert Levin je na robu svojega stola. Na milijone kilometrov stran na Marsu so sonde Viking postrgale nekaj zemlje s površine in jo pomešale s hranili označenimi z ogljikom-14. Znanstveniki pri odpravi so se strinjali, da če bodo Levinovi instrumenti na sondah zaznali izpuste metana z ogljikom-14, potem mora na Marsu obstajati življenje.
Viking je sporočil pozitiven rezultat. Nekaj je posrkalo hranila, jih prebavilo in potem izpustilo plin, označen z ogljikom-14.
Zakaj potem ni bilo zabave in šampanjca?
Zato, ker nek drug inštrument, ki je bil zasnovan, da bi zaznal organske spojine, za katere se smatra, da so bistvena sestavina življenja, ni zaznal ničesar. Skoraj vsi znanstveniki so se zbrali na strani skeptikov in so razglasili Vikingovo odkritje za lažno pozitivno. Pa je bilo res?
Argumenti so še vedno deljeni, vendar rezultati Nasinih najnovejših sond kažejo, da je bilo površje Marsa v preteklosti skoraj zagotovo vlažno in zatorej primerno za življenje. Levin pravi, da je do sedaj vsaka odprava na Mars dala dokaze, ki podpirajo njegove zaključke in da nobena ni bila v nasprotju z njimi.
Levin torej stoji za svojimi trditvami in pri tem ni več tako osamljen. Celični biolog Joe Miller iz University of Southern California je ponovno preučil njegove podatke in meni, da izpusti kažejo znake cirkadianega cikla. To pa močno nakazuje na življenje.
Levin sedaj lobira pri Nasi za novo, modificirano odpravo na Mars, ki bi iskala "kiralne" molekule. Te molekule obstajajo v dveh verzijah - levi in desni. Medtem ko živi organizmi uporabljajo molekule samo z eno kiralnostjo, neživa kemija proizvaja obe vrsti molekul v enakem številu. Če bi odprave v prihodnosti na Mars zaznale tudi takšen "kiralen" odtis na molekulah, bi bil to dozdaj naš najboljši dokaz za življenje na Marsu.

četrtek, 16. april 2009

13 stvari, ki nimajo smisla - drugič

No, da nadaljujem s prejšnjim seznamom 13 stvari v znanosti, ki "nimajo smisla":

3. Ultra-energetični kozmični žarki
Morda ste kdaj kje že prebirali o teh visoko energetičnih kozmičnih žarkih, niste pa vedeli, zakaj bi bili ti na videz obsurni žarki tako zanimivi. Sedaj boste vedeli zakaj:
Več kot desetletje fiziki na Japonskem opažajo kozmične žarke, ki ne bi smeli obstajati. Kozmični žarki so delci - večinoma protoni, včasih pa tudi težja atomska jedra - ki skoraj s svetlobno hitrostjo potujejo skozi vesolje. Nekateri kozmični žarki, ki jih zaznamo na Zemlji, nastanejo v nasilnih dogodkih, kot je supernova, vendar še vedno ne poznamo izvorov najbolj visoko-energetičnih delcev, ki so najbolj energetični delci, ki smo jih kdajkoli videli v naravi. Vendar to ni osrednji misterij.
Ko delci kozmičnih žarkov potujejo skozi vesolje v trkih z nizko-energetičnimi fotoni (ki so vseprisotni v vesolju) izgubljajo energijo. Einsteinova posebna teorija relativnosti narekuje, da vsak kozmični žarek, ki doseže Zemljo in izvira izven naše galaksije, doživi na svoji poti toliko trkov s fotoni, pri katerih izgublja energijo, da je lahko njegova maksimalna energija 5x10na19 elektronvoltov. To je znana kot Greisen-Zatsepin-Kuzminova meja.
Vendar so v zadnjem desetletju detektorji delcev Akeno Giant Air Shower Array na Univerzi Tokyo zaznali kar nekaj kozmičnih žarkov z energijo nad mejo GKZ. Teoretično bi lahko ti žarki torej prišli samo iz notranjosti naše galaksije. Vendar astronomi ne morejo najti nobenega izvora teh kozmičnih žarkov v naših galaksiji. Kaj se torej dogaja?
Ena možnost je, da je nekaj narobe z rezultati detektorjev Akeno. Druga je, da se je Einstein motil. Njegova posebna teorija relativnosti pravi, da je prostor enak v vseh smereh. Kaj pa če se lahko delci v eni smeri gibljejo lažje, kot v drugih? Potem bi lahko kozmični žarki obdržali več svoje energije in premagali GZK mejo.
Fiziki iz Pierre Auger eksperimenta v Argentini sedaj mrljivo delajo na tem problemu. Uporabljajo 1600 detektorjev, ki so razporejeni na 3000 kvadratnih kilometrih, s čimer bi morali ugotoviti energijo kozmičnih žarkov in posvetiti več svetlobe na rezultate Akena.
Alan Watson, astronom iz Univerze Leeds, VB in predstavnik projekta Pierre Auger, je prepričan, da je za tem skriva nekaj zanimivega. "Nimam dvomov, da dogodki nad 10na20 elektronvolti obstajajo. Dovolj je primerov, da me je prepričalo," pravi. Vprašanje je, kaj to ti dogodki? Koliko delcev prihaja na Zemljo in iz katere smeri? Dokler tega ne bomo vedeli, kdove kako eksotična je resnična razlaga tega fenomena.

4. Rezultati Belfastske homeopatske študije
Farmakologinja Madeleine Ennis iz Queen's University v Belfastu je bila božja šiba homeopatije. Ostro je nastopala proti trditvam homeopatov, da se lahko zdravilo razredči do te točke, da raztopina ne vsebuje niti ene same molekule zdravila ampak čisto vodo, in ima kljub vsemu zdravilne učinke. A stvari so se obrnile, ko se je Madeliene odločila, da enkrat za vselej dokaže, da je homeopatija prazno govoričenje.
V enem svojih člankov je Ennisova opisala, kako je njena ekipa pogledala učinke ultra-razredčene raztopine histamina na človeške bele krvničke, ki so vpletene v vnetje. Ti bazofili sproščajo histamin, ko so celice napadene. Ko je histamin enkrat sproščen zavira, da bi ga bazofili sproščali še več. Študija, ki je bila ponovljena v štirih različnih laboratorijih, je odkrila, da so homeopatske raztopine - tako razredčene, da verjetno niso vsebovale niti ene molekule histamina - delovale enako kot histamin. Ennisova mogoče ni zadovoljna s trditvami homeopatov, vendar priznava, da se učinek ne more povsem izključiti.
Kako bi torej to lahko delovalo? Homeopati pripravljajo svoja zdravila tako, da raztopijo stvari, kot je oglje ali pajkov strup v etanolu in potem redčijo to "osnovno zmes" znova in znova v vodi. Homeopati trdijo, da ne glede na to, kolikokrat so zmes redčili, originalno zdravilo pusti v vodi nekakšno vrsto "odtisa". Posledično ne glede na to, kako razredčena postane raztopina, ima še vedno odtise zdravila.
Lahko razumete, zakaj Ennisova ostaja skeptična. In še vedno ostaja res, da dosedaj nobeno homeopatično zdravilo ni pokazalo učinkov v pravilno izvedenih kliničnih študijah. A "Belfastska študija" nakazuje, da se nekaj vendarle dogaja. Ennisova v članku pravi "Nismo sposobni razložiti naših rezultatov in jih sporočamo, da spodbudimo druge, da nadalje raziščejo ta fenomen." Če bi bili rezultati resnični, pravi, potem so posledice globoke - morda bi morali na novo napisati fiziko in kemijo.

P.S. Poleg omenjenega članke Ennisove nisem uspel zaslediti, da bi objavila še kakšen tak članek o homeopatiji. Poleg tega pa na Wikipediji piše, da je pozneje skupina raziskovalcev poskusila ponoviti rezultate Ennisove, vendar jim ni uspelo - ni pa naveden vir do ustrezne znanstvene publikacije...

Dobro, ostalo je še 9 stvari, o katerih pa naslednjič...

sreda, 15. april 2009

13 stvari, ki nimajo smisla

Na tale zlo kul seznam 13 stvari v znanosti, ki nimajo smisla, sem naletel v reviji New Scientist. Je tako zanimiv, da ga preprosto moram posredovati naprej:

1. Placebo efekt
Tega ne poskušajte doma. Nekajkrat na dan, nekaj dni zapored, nekomu povzročate bolečino. Do zadnjega dne eksperimenta bolečino nadzorujete z morfijem (znan blažilec bolečin), zatem pa morfij zamenjate s fiziološko raztopino (navadna sol, raztopljena v vodi). Po zdravi logiki fiziološka raztopina ne bi smela zmanjšati bolečine, mar ne? No, izkaže se, da jo!
To je efekt placeba - nekako, včasih, nekaj, kar ne bi smelo imeti nobenega učinka, povzroči zelo velik efekt. Ko je Fabrizio Benedetti iz Univerze Turin v Italiji izvedel zgoraj omenjeni eksperiment, je dodal še zadnjo piko na i. Nekaterim ljudem je v fiziološko raztopino primešal nalokson, zdravilo, ki blokira učinke morfija. Sledil je šokanten rezultat - protibolečinski efekt fiziološke raztopine je izginil.
Kaj se torej dogaja? Zdravniki poznajo placebo efekt že najmanj desetletja (današnje klinične študije zdravil pravzaprav preverjajo učinek zdravila nasproti placebu!) in Benedettejev rezultat z naloksonom kaže na to, da je v ozadju placebo efekta biokemija. Vendar več od tega o placebu preprosto ne vemo.
Benedetti je od tedaj pokazal, da placebo lahko prav tako zmanjša mišično drhtenje in togost pri ljudeh s Parkinsonovo boleznijo. Njegovi raziskovalci so izmerili aktivnost živčnih celic (nevronov) v možganih ljudi, potem ko so jim vbrizgali fiziološko raztopino. Odkrili so, da so se posamezni nevroni v subtalamičnem jedru (pogosta tarča pri kirurških posegih zdravljenja Parkinsonove bolezni) začeli redkeje prožiti, ko so pacienti dobili fiziološko raztopino. Aktivnost nevronov se je zmanjšala in simptomi so se izboljšali - placebo je definitivno nekaj počel.
Veliko še moramo spoznati, kaj se tu dogaja, pravi Benedetti, a ena stvar je jasna: um lahko vpliva na biokemijo telesa. "Odnos med pričakovanjem in terapevtskim izidom je čudovit model za preučevanje sovplivanje telesa in uma," pravi. Raziskovalci morajo sedaj odkriti, kako in kje deluje placebo efekt. Mogoče pri nekaterih boleznih sploh ne deluje ali pa pri različnih boleznih obstaja skupen mehanizem. Trenutno tega preprosto še ne vemo.

2. Problem obzorja
Naše vesolje izgleda zelo enakomerno, oziroma uniformno. Poglejte po kozmosu od enega konca vidnega vesolja do drugega in videli boste, da ima mikrovalovno sevanje ozadja (sevanje, ki je ostanek velikega poka), ki napolnjuje vesolje, povsod enako temperaturo. To morda ni presenetljivo, dokler ne pomislite na to, da sta oba konca vesolja skoraj 28 milijard svetlobnih let narazen, naše vesolje pa je staro samo 14 milijard let. Nič ne more potovati hitreje od svetlobe, zatorej ni šans, da bi lahko toplotno sevanje v tem času prepotovalo med obema obzorjema in izravnalo vroče in mrzle kotičke, ki so nastali v velikem poku, ter za sabo pustilo termično ravnovesje, ki ga sedaj vidimo.
Ta "problem obzorja" povzroča kozmologom velik glavobol, zato so prišli na dan z nekaterimi precej divjimi idejami, ki ga navidez rešijo. Tak primer je slavna teorija "inflacije".
Problem obzorja lahko rešimo tako, da predpostavimo, da se je vesolje za trenutek, takoj po velikem poku, razširjalo ultra-hitro, pri čemer se je napihnilo za faktor 10na50 v času 10na-33 (skratka v nepredstavljivo kratkem času se je nepredstavljivo povečalo). Ampak ali so to morda le pobožne želje? "Inflacija bi bila razlaga, če bi se zgodila," pravi astronom Martin Rees iz Univerze Cambridge. Težava je, ker nihče ne ve, zakaj bi se takšna inflacija na prvem mestu sploh zgodila.
Zato inflacija reši eno skrivnost in hkrati ustvari drugo. Problem obzorja bi prav tako lahko rešila razlika v hitrosti svetlobe (svetloba bi bila torej v preteklosti hitrejša), vendar je ta ideja enako impotentna pred vprašanjem "zakaj bi bilo tako?". V znanstvenih terminih tako enakomerna temperatura sevanja ozadja ostaja anomalija.

Vredu, dovolj bo za danes...ostalih 11 stvari, ki nimajo smisla bom zapisal naslednjič.

torek, 7. april 2009

Pozor, galaktična konstrukcija v teku!

Najbolj vroč kostanj iz sveta znanosti prejšnji teden je bil zagotovo "robot-znanstvenik", ampak v temle zapisu se ne bom spravljal nad to pogruntavščino (mogoče jo bom obdelal v naslednjih dneh, ker je res zanimiva) - spravil se bom raje nad astronomijo in sicer nad članek, objavljen na čedalje bolj popularnem in razvpitem internetnem serverju arXiv.org.
Sicer pa, kaj bi govoril...slike iz članka govorijo same zase in definitivno kažejo na obstoj zelo zelo zelo hiper super napredne civilizacije nekje zunaj v prostranstvih vesolja:
Poglejte si naprimer spodnji astronomski posnetek:


Ste uspeli prebrati "galaktičen napis": We apologise for the inconvenience? Ja? Dobro, berite dalje:


Da, res piše "Caution! Structure formation in progress".

Res je - delays possible for 7 Gyr...

Avtorji članka opozarjajo, da so tovrstne razporeditve galaksij, ki zavzemajo obliko stavkov v angleščini (precej čudno!) zelo nenavadne in potencialno kažejo na obstoj zelo razvite nezemeljske rase vesoljcev, ki imajo očitno v teku orjaške medgalaktične konstrukcije...
Ne vem, ne vem - mene slike prepričajo :)
Drugače pa je ta "študija" del zlo zanimivega projekta z imenom Galaxy Zoo. Galaktični živalski vrt je projekt, pri astronomi katerem spodbujajo ljudi, da jim pomagajo klasificirati okrog četrt milijona galaksij - uf, dlakocepsko delo, ni kaj! Sliši se nekaj podobnega, kot vsa ta zmešnjava genov in drugih pojav v našem genomu, ki jih skušajo razvrstiti genetiki...

sreda, 1. april 2009

Končno okronan z dr.


Včeraj sem končno opravil zagovor svojega doktorata in se s tem rešil "Damoklejevega meča" nad svojo glavo, ki ga v nekem smislu predstavlja status mladega raziskovalca (pogodbo o tem statusu namreč podpišeš s klavzulo, da boš vrnil prejeti denar, če v roku ne doktoriraš...). V glavnem, sem zelo vesel...
Zaenkrat še ne vem točno, kaj bom v prihodnje počel...dva meseca bom še delal v svojem sedajšnjem laboratoriju, potem pa? Ne vem, upam, da se bo odprlo kako dobro raziskovalno mesto zame ali kaj podobnega...razmišljal sem celo, da bi šel povsem ven iz znanosti, ampak mi je včeraj kar nekaj ljudi reklo, da bi bilo to škoda....
Vsekako bo pa celopoletni dopust zelo prijal! :)

Aja, še to oddaja Frekvenca X je sedaj na voljo tudi na podcastu - tule. Ta četrtek ob 17.10 bo oddaja zopet na sporedu, teme so zanimive, tako da vabim vse k poslušanju :)
Povabil bi pa tudi vse, da mi sporočite, kakšna se vam zdi oddaja - kaj je po vašem dobro, kaj manj dobro, česa je preveč in česa premalo...

četrtek, 19. marec 2009

Frekvenca X

Danes bo na radiu Val202 prva v seriji oddaj z naslovom Frekvenca X-radijski laboratorij na valovih znanosti.

Gre za poljudno oddajo o znanosti, h kateri so me povabili k sodelovanju. Oddaja bo imela dva sklopa, ki se bosta izmenjevala. En sklop, pri katerem sodelujem jaz, bo posvečen znanosti na splošno, drug sklop pa se bo osredotočal predvsem na astronomijo. Sklopa se bosta tedensko izmenjevala.
Sam imam na skrbi zasnovo oddaje, obenem pa sem tekstopisec in the man behind the scene. Oddajo bo drugače vodil novinar Matej Praprotnik, ki bo med drugim poskrbel tudi za kak interesanten intervju s katerim od priznanih znanstvenikov, nad nami pa bo bedela valovka Mija Škrabec Arbanas. Mislim, da nam bo uspelo pripraviti zelo zanimive oddaje. Naj poudarim, da je oddaja namenjena vsem, ne samo tistim, ki se profesionalno ukvarjajo z znanostjo. Vabljeni ste k poslušanju in upam, da se bo zadeva obnesla!

Na Frekvenco X se lahko priklopite danes oziroma vsak četrtek ob 17.10, pri čemer bo sklop , pri katerem sodelujem, na sporedu vsakih štirinajst dni.

P.S. tole priložnost bi izkoristil še za to, da bi prosil vse raziskovalce (če kateri bere ta blog), da mi pošljejo kakšen "zvok znanosti" (da bi točno vedeli, za kaj gre, poslušajte oddajo) - oziroma zvočni posnetek nekega naravnega fenomena, ker rabim ta material za oddajo.

sreda, 11. marec 2009

Zagonetna uganka genetike barve oči


Se spomnite, kako so nam že v srednji šoli pojasnili, da so barva oči, las in kože tipični primeri dednih lastnosti - stvari, ki jih podedujemo od svojih staršev in na katere nimamo praktično nobenega vpliva (dobro no, lase si lahko pobarvate, za oči pa nabavite kakšne fensi barvne leče)...na drugi strani pa več kot stoletje po odkritju Mendlovih zakonov dedovanja in več kot pol stoletja po odkritju strukture DNK znanstveniki še vedno ne vedo točno, kateri geni pravzaprav določajo barvo oči, las in kože.

Hecno, ne?

Človek bi si mislil, da imajo biologi v teh naprednih časih genetike in genomike te zadeve že zdavnaj naštudirane. Konec koncev so to ene najbolj očitnih zunanjih lastnosti - kakšen problem pa naj bi bilo iskanje gena za barvo oči? Jah, očitno je to hud problem, če genetiki še vedno ne vedo povsem, kateri geni določajo te zadeve...

Če bi to vedeli, potem bi v kateri izmed sedaj tako priljubljenih kriminalistično/forenzičnih tv serij tista seksi blont forenzičarka na prizorišču zločina pobrskala malo za DNK vzorcem, naredila analizo in potem ugotovila, da je bil storilec recimo zelenook, črnolas belec...

Ampak - vse to bo morda mogoče že prav kmalu! V reviji Current Biology je skupina nizozemskih raziskovalcev pod vodstvom Manfreda Kayserja namreč sporočila, da je končno razvila genetski test, s katerim lahko na podlagi analize DNK z več kot 90% zanesljivostjo napovejo modro ali rjavo barvo oči. Opa, to pa ni kar tako, ne. Za zeleno barvo oči se njihov test obnese malo slabše, saj je pravilen samo v okrog 72%.

Hm, pa vseeno - zakaj lahko modro in rjavo barvo oči napovedo "samo" z 90% zanesljivostjo? Ali ni tako, da imaš "moder" gen ali pa "rjavega" in je stvar kristalno jasna? Navsezadnje sem jaz, tako kot verjetno večina drugih, dolgo časa mislil (zaradi pouka biologije v srednji šoli, kaj pa drugega...), da preprosto obstajajo trije različni geni - en za rjave oči, en za modre oči in en za zelene oči - ali nekaj podobnega (no, da ne bom govoril kakšnih bogokletnosti - bodimo raje natančni in rečmo genetske različice - se pravi različne verzije istega gena - torej isti gen v eni različici daje modro barvo oči, v drugi rjavo in v tretji zeleno...ah, zakaj mora biti genetika tako zakomplicirana...)

No, kar se tiče te srednješolske pameti lahko rečem samo - yeah right! Barvo oči po najnovejših raziskavah določa beri in piši najmanj 8 genov, oziroma 37 točk v teh genih, ki se med ljudmi razlikujejo (kar zračunajte si, koliko je potem možnih različnih kombinacij). Barva oči je torej poligenetska lastnost - določa jo več genov.
Ti geni so vpleteni v nastanek in razporeditev melanina (slavnega barvnega pigmenta). Barvo oči pravzaprav določa količina, vrsta in razporeditev melanina v naši šarenici. Melanin se lahko namreč nahaja v dveh nekoliko različnih oblikah - eumelanin (ki je rjav ali črn) in feomelanin (ki je rumen ali rdeč) (ni mi čisto jasno, kako iz teh barvil nastane modra barva?).
Kakorkoli barva oči naj bi bila odvisna od količine melanina in razmerja med tema dvema oblikama melanina (in v končni fazi še od razporeditve melanina - ta je zapakiran znotraj melanosomov, ki so v melanocitih in lahko imajo različne velikosti, oblike...) - simple, ne? :)
Dobro, nazaj k genom - zaenkrat sta bila z barvo oči najtesneje povezana dva gena z imenoma HERC2 in OCA2, ki se nahajata drug ob drugem na kromosomu št. 15. Vendar ta dva gena sama za pojasnitev barve oči ne zadostujeta. Poleg njiju so raziskovalci z barvo oči povezali še šest drugih genov (in morda so še kakšni, ki niso bili odkriti). Zaenkrat je bilo v teh osmih genih odkritih 37 lokacij, kjer se DNK črke med ljudmi razlikujejo (t.i. polimorfizmi posameznih nukleotidov ali SNP-ji) - no, ti SNP-ji so v končni fazi tisti, ki določajo barvo oči.
Nizozemci so se torej lotili odkriti, katera kombinacija teh 37 SNP-jev lahko najbolje napove barvo oči. Ugotovili so, da lahko samo s šestimi od teh SNP-jev napovejo modro ali rjavo barvo oči z več kot 90% točnostjo. In to je trenutno najvišja zanesljivost za genetsko napoved kompleksnega fenotipa pri ljudeh. Za primerjavo - višino, ki je prav tako poligenetska oz. kompleksna fenotipska lastnost - se lahko trenutno samo v 5% razloži z odkritimi genetskimi faktorji.

Najnovejši test je trenutno zanesljiv samo za ljudi evropskega porekla (oziroma še bolje Nizozemce) in ga bo nizozemska policija kmalu začela uporabljati v svojih forenzičnih analizah. Med drugim pa ta študija spet poraja strahove pred "otroci po načrtu" saj bi se lahko test uporabil tudi pri predimplantacijski genetski diagnostiki zgodnjih zarodkov in bi na ta način starši lahko izbirali otroke glede na barvo oči. Ravno pred kratkim se je recimo neka ameriška klinika za neplodnost pojavila v medijih, ker naj bi baje ponujala prav tovrstno testiranje (baje za modre oči in blont lase) - čeprav ni jasno, kako so lahko ponujali to testiranje, če pa ustreznih testov še ni....

sobota, 28. februar 2009

Ljubezenski napoj in cepivo proti zaljubljenosti

V današnji Dnevnikovi sobotni prilogi (Dnevnikov objektiv) je objavljen en moj simpatičn prispevek o mladi znanosti ljubezni...če si danes ne nameravate kupiti časopisa Dnevnik ali,če ste že zamudili priložnost, za nakup, si lahko besedilo preberete tudi tukaj.

četrtek, 12. februar 2009

Vse najboljše Charles Darwin

Na današnji dan pred 200. leti (12. februar 1809) se je rodil Charles Darwin - oče sodobne evolucijske teorije. Darwin je poleg Einsteina verjetno eden redkih znanstvenikov, katerih sliko prepoznamo takorekoč vsi. Tako, kot je slavna Einsteinova odštekana frizura, je prepoznavna Darwinova dolga bela brada (navadni ljudje na sliki najbrž ne bi tako hitro prepoznali kakšnega Gallileja ali pa Francisa Cricka).

V časopisu New York Times so ta teden objavili zelo dobro serijo člankov o Darwinu in evoluciji. Eden izmed avtorjev je tudi ameriški morski biolog Carl Safina, ki je spisal esej s pomenljivim naslovom: Darvinizem mora umreti, da bo evolucija lahko živela (Darwinism Must Die So That Evolution May Live). Safina dregne tja, kamor si upa redki biolog. Pravi, da so znanstveniki Darwina postavili previsoko na piedestal in da ga zmotno častijo kot alfo in omego evolucijske teorije. Safina opozori, da Darwin ni "izumil" evolucije, ampak, da je bila ta ideja v tistem času že nekaj desetletij predmet (ognjevitih) razprav (v tistih časih je bil namesto evolucije bolj popularen izraz transmutacija). Zares originalna Darwinova ideja je bila ta, da je pogruntal mehanizem evolucije - t.i. naravni izbor - pa še do te zamisli je ob podobnem času prišel tudi nekdo drug - angleški naravoslovec Alfred Wallace (čeprav tega genija danes poznajo samo še zgodovinarji znanosti). Skratka, četudi se Darwin ne bi domislil naravnega izbora, je bila evolucijska teorija tedaj praktično v "zraku". Seveda to ne pomeni, da Darwinu ne gredo velike zasluge, vendar je nekje potrebno potegniti mejo.

Safina pravi, da v nobeni drugi znanstveni veji neke teorije ne enačijo tako močno z enim samim človekom. To ponazarja že sam izraz darvinizem, ki se enači s teorijo evolucije. Tako v fiziki ne zasledimo nevtonizma ali einstenizma...znano pa je, da imajo "-izmi" pridih ideologije, ne pa znanosti (komunizem, socializem, katolocizem...). Safina meni, da prav enačenje evolucije z Darwinom pači resnično sliko, da je sodobna evolucijska teorija plod dela številnih znanstvenikov in več kot 150 let raziskav. Poudarek na darvinizmu pa ljudi tudi dejansko odvrača, ker se s tem daje občutek, da poleg Darwinove evolucije obstaja še kakšna druga evolucija (npr. inteligentni načrt).

Dajmo torej Darwinu mir in začnimo gledati na evolucijo, kot na vsako drugo znanstveno teorijo.

nedelja, 8. februar 2009

Branje človeškega genoma za "prgišče" evrov

V reviji Nature priznana novinarka Erika C. Hayden poroča iz srečanja genomikov na Floridi, kjer proizvajalci mašin za branje zaporedja genomov predstavljajo svoje najnovejše high-tech stvaritve. Najbolj osupljiva je predstavitev podjetja Complete Genomics iz Kalifornije (iz kot drugod pa...), kjer trdijo, da bodo do tega poletja zmogli prebrati celoten človeški genom v samo nekaj dneh za pičlih 1000$. V podjetju nameravajo še letos prebrati kar 1000 človeških genomov, naslednje leto pa neverjetnih 20.000 genomov...če pomislimo na to, da je bilo od leta 2000 (oziroma 2003, odvisno kako gledamo), ko so raziskovalci po večletnem trudu prebrali prvi človeški genom, dosedaj prebranih komaj kak ducat genomov, so napovedi podjetja Complete Genomics prava znanstvena fantastika.
Mogoče so pri tej firmi le malo preveč optimistični, vendar tudi druga podjetja, ki razvijajo in prodajajo naprave za branje genomov, kot so priznana Illumina (ZDA), Applied Biosystems (ZDA) in Roche (Švica), predstavljajo čedalje zmogljivejše mašine. Illumina tako napoveduje, da bo do konca tega leta razvila tehnologijo, ki bo omogočala branje celotnega človeškega genoma za 10.000$. S temi cenami te naprave počasi morda postajajo zanimive tudi za naše (bolj revne) znanstvene inštitute, čeprav nimam pojma, koliko grilijonov stane sama mašina za branje genoma.
S tem se nezadržno bliža čas, ko bo branje celotnega človeškega genoma postalo cenovno dostopno navadnim posameznikom, da ne govorimo o tem, kakšen potencial ima tako obsežno branje genomov za znanost.
Poleg tega, da bodo sedaj genetiki resnično lahko secirali vsak genetski vidik našega telesa in duha, si je moč predstavljati, da bomo v prihodnosti na naših zdravstvenih karticah morda nosili tudi zapisano zaporedje našega genoma. Kakšen vpliv bo imelo to na naša osebna življenja in družbo si je težko predstavljati...
Mogoče bi na tem mestu opozoril na drugo stvar - zakonodajo. V ZDA so pred kratkim sprejeli zakon o genetski nediskriminatornosti, ki med drugim prepoveduje zavarovalnicam, da bi na podlagi našega genetskega načrta določevali višino zavarovalne premije ali delodajalcem, da bi nam zavrnili možnost zaposlitve zaradi naših genov. Po mojem vedenju pri nas tovrstne zakonodaje še nimamo, niti še nisem zasledil, da bi bil tovsten zakon v pripravi. Slovenski raziskovalci s tega področja bi torej morali čim prej začeti razmišljati o tem, da bi pozvali našo vlado k tem, da začne pripravljati ta zakon in najbrž bi se moral sami aktivno vključiti v njegovo pripravo...
Sicer pa se mogoče kaj takšnega že dogaja, to bodo najbolje vedele eminence genetike pri nas. Marko, imaš ti kakšno vedenje, kaj se dogaja na tem področju?

torek, 20. januar 2009

Hm, kaj zdaj, smo resnični ali ne!?

Prišel sem na idejo, da ima morda znanstveno-tehnološki razvoj eno nepredvidljivo in zaskrbljujočo posledico - porast znanstveno-tehnoloških paradoksov. A mogoče je to le moj vtis in je število paradoksov skozi našo zgodovino stalno (in se v končni fazi uspešno rešijo)...

Kakorkoli, do te teme sem priplaval po čitanju par zapisov o nekaterih "sodobnih znanstvenih paradoksih".
Eden izmed teh je t.i. "problem simulacije". Problem oz. paradoks gre nekako takole: logično je pričakovati, da bi lahko znanstveni napredek nekoč v prihodnost omogočil izdelavo super-super-super duper računalnikov, ki bi bili dovolj močni, da bi lahko na njih poganjali realne simulacije atomov (ali recimo nevronov). Potemtakem si je logično predstavljati, da bi lahko naši daljni potomci na teh računalnikih poganjali simulacije sveta oziroma ljudi. Iz enačb verjetnosti bi sledilo, da je potemtakem veliko bolj verjetno, da smo jaz in vi, ki v tem trenutku to berete, računalniška simulacija, kot pa resnični ljudje. Pravzaprav je ta verjetnost tako velika, da je izjemno malo verjetno, da smo resnični ljudje iz mesa in krvi. Problem je v tem, da ni mogoče (oziroma v tem trenutku nihče ne ve, kako bi lahko) preveriti, če smo resnični ali pa smo simulacija. Zagata mar ne? Ta problem spominja na temo filmske trilogije Matrica, le da je bilo v tem filmu simulirano je okolje, sami ljudje pa so bili še vedno resnični. V problemu simulacije pa bi dejansko pomenilo, da smo lahko samo navidezni skupek pikslov na računalniškem zaslonu piflarja, ki po cele dneve nabija igrico SimCity. Misel na ta scenarij res ni pomirjujoča.

Pravzaprav me ta problem spominja na veliko starejši metafizični problem, ki je mučil slavnega filozofa Descartesa. Tudi ta učenjak se je nekoč zgrožen domislil, da bi lahko bil svet in tudi on sam samo iluzija, ki jo je pričaral vsemogočni "zlobni demon". Descartes je sicer pozneje našel nekakšno zasilno rešitev tega problema in kao dokazal, da tak demon ne obstaja, čeprav je njegova rešitev po moje nekaj takšnega kot ljudske anekdote, da česen odvrača vampirje oziroma da volkodlaka ubiješ s srebrnim metkom. Ali je Descartes po svojem tuhtanju o zlobnem demonu še kdaj resnično mirno spal, ni znano.

Če se vam problem simulacije in zlobni demon ne zdita pretirano zaskrbljujoča, pa so fiziki poskrbeli še za en podoben problem, ki pa ga podpira veliko več (izjemno težkih) enačb. Paradoks sliši na slavno ime "problem Boltzmannovih možganov". Ta problem gre nekako takole:
Gledano s stališča verjetnosti, je za vesolje veliko bolj verjetno, da ustvari samo majhen delček nečesa, kot pa celotno vesolje (se pravi z vsemi ljudmi, planeti, galaksijami...). V skrajnem primeru je torej neprimerljivo bolj verjetno, da vesolje ustvari gole možgane, ki lebdijo v praznini, kot pa celotno vesolje. Posledično je torej veliko veliko bolj verjetno, da sem jaz ali pa vi, ki to berete, v tem trenutku samo "kozmična spaka" - goli možgani, ki si mislijo, da je svet okrog njih in oni sami resnični, v resnici pa so samo hipna anomalija v prostor-času (ki ga tudi ni). Problem pravzaprav ni tako preprost iz izhaja iz nekaterih sodobnih teorij, kot je kozmična inflacija in kvantna mehanika (za boljši predstavo si lahko preberete moj nedavni članek v reviji Življenje in tehnika: "Možgani v vesolju" oktober, 2008).

Hm, kaj pa če bi lahko iz tega razvili nov paradoks oz. problem - da je število tovrstnih paradoksov, da ljudje pravzaprav nismo resnični tako veliko, da iz tega sledi, da je praktično nemogoče, da smo res resnični? In to zabije zadnji žebelj v krsto resničnosti...

Ah, s takšnimi stvarmi si verjetno ni smiselno beliti glavo...

nedelja, 11. januar 2009

"Nova tehnika omogoča vstavljanje zarodka brez karcerogenih genov"... še ena precej leva, tokrat iz časopisa Delo

Na Delovi internetni strani lahko v rubriki Znanost in tehnologija beremo novico "So raku na dojki šteti dnevi? Nova tehnika omogoča vstavljanje zarodka brez karcerogenih genov".

In sicer med drugim piše:
"V Veliki Britaniji se je rodila deklica, ki po zagotovilu zdravnikov ne bo nikoli zbolela za rakom dojk, saj se je razvila iz zarodka, ki ne vsebuje zloglasnega gena BRCA 1. Strokovnjaki na kliniki, kjer opravljajo genske preiskave, so namreč v njeno mater vstavili dva zarodka, ki nimata kancerogenih genov....Novo tehniko pa ponujajo vsem bodočim staršem, ki imajo v družini raka na dojkah. Vsaka deklica, ki je rojena s škodljivim genom BRCA 1, ima od 50 do 85 odstotkov možnosti, da zboli za rakom na dojkah..."

Novica vsebuje več precej zavajujočih napak in pomankljivosti, kar lahko pač pripišemu temu, da so novinarji, ki poročajo o znanosti nepoučeni o področju, ki ga pokrivajo. Resen časopis, kot je Delo si tega ne bi smel tako zlahka privoščiti...

Pa gremo po vrsti - noben zdravnik na tem svetu vam ne more dati zagotovila, da nikoli ne boste zboleli za rakom (bilokatere vrste). Še več, dedna oblika raka na dojki predstavlja samo 3-5% vseh primerov te oblike raka.
Kot drugo, zarodek, ki ne bi vseboval gena BRCA1, sploh ne bi preživel. Za gen BRCA1 (in njegovega bratranca BRCA2) pravzaprav lahko rečemo, da preprečuje raka, ne pa, da ga povzroča! BRCA1 je namreč vpleten v nadzor genoma in je eden izmed genov, ki so "DNK policaji" (kot je npr. slavni p53). Težava ni gen BRCA1 ampak so problematične določene mutacije, ki se v njem lahko pojavijo. Te mutacije spremenijo delovanje tega gena, zaradi česar imajo nosilke teh mutacij v BRCA1 večje tveganje, da razvijejo raka dojke (in tudi raka jajčnikov). To tveganje je lahko pri določenih mutacijah v BRCA1 zelo veliko (50-80% verjetnost, da ženska v času življenja dobi raka na dojki).

Strokovnjaki na britanski kliniki v mater torej niso vstavili zarodkov, ki nimajo kancerogenih genov in BRCA1 ni škodljiv gen. Kar so zdravniki dejansko naredili je bilo sledeče:
Ker je bila ta ženska verjetno nosilka "verzije" gena BRCA1, ki je vseboval škodljive mutacije (škodljive so torej mutacije), ji je bilo po britanski zakonodaji dovoljeno, da opravi umetno oploditev. To pomeni, da so v laboratorijski epruveti spermo njenega moža zmešali skupaj z njenimi jajčeci. Pri tem je bilo določeno število jajčec uspešno oplojeno in v epruveti so se pričeli razvijati zarodki. Nato so zdravniki izbrali nekaj teh zarodkov (ki jih v tej stopnji tvori samo nekaj 10-100 celic in so mikroskopsko majhni) ter pogledali, kakšne verzije gena BRCA1 nosijo. Ker pri nastanku jajčec in spermijev prihaja do mešanja geneske snovi, imajo spermiji oz. jajčeca različne verzije genov (v primeru te ženske so imela nekatera jajčeca verjetno "zdrav" BRCA1, nekatera pa "okvarjen" BRCA1). Posledično so lahko izmed zarodkov izbrali dva zarodka, ki sta imela "zdrav" gen BRCA1 in ta zarodka so nato vstavili v maternico omenjene ženske. Punčka te ženske morda res ne bo razvila dedno obliko raka na dojki (in še to ni 100%, ker gen BRCA1 ni edini izmed genov, ki lahko poveča tveganje za nastanek raka na dojki...), nihče pa ji ne žal more zagotoviti, da ne bo dobila raka na doki zaradi drugih vzrokov...

Omenjen poseg zagotovo demonstrira silovit napredek genetike in molekularne biologije, obenem pa zbuja skrbi glede zlorabe te in podobnih tehnologij v namene "izdelave otrok po načrtu" oziroma želji staršev ali družbe. V primeru bolezni se nam takšni posegi ne zdijo etično sporni, kaj pa, če se bo takšna diagnostika začela uporabljati tudi za druge značilnosti, npr. inteligenco ali glasbeni talent?

sreda, 7. januar 2009

Začetek konca (mojega doktorata, ne vesolja)

Tako, leto je naokrog in jaz sem končno uspel spisati svoj doktorat. Sedaj je v rokah komisije in če bo šlo vse gladko se bom kmalu poslovil od svojega raziskovalnega dela v laboratoriju in bog ve kam me bo zanesla pot.
Sedaj bom imel mogoče kaj več časa za pisanje tegale bloga, ker sem zadnje mesece preživel cele dneve ob seciranju člankov in analiziranju svojih rezultatov. Res sem vesel, da je sedaj to za mano in tega ne bi več ponavljal.

Če bo recesija prehuda pa lahko sledim Markotovim idejam, kako do res poceni kletnega laboratorija in grem v nakup starega pralnega stroja (za centrifugo), zvarim skupaj še elektroforezno napravico (za analizo in igranje z DNK) in na štedilniku kuham bakterijska gojišča. Potem se mi lahko zgodi podobno, kot nedavno nekemu zanesenjaškemu ameriškemu študentu kemije, ki si je v garaži naredil amaterski laboratorij, zatem pa je k njemu vdrla policija in ga strpala v zapor, pod obtožbo, da je izdeloval eksploziva. Ubogi študent pa je imel samo veselje do kemije. Ni kaj, kemija in molekularna biologija nista računalništvo!

Torej, vsem voščim veliko eksplozivnega zanesenjaštva v 2009!