No, da nadaljujem s prejšnjim seznamom 13 stvari v znanosti, ki "nimajo smisla":
3. Ultra-energetični kozmični žarki
Morda ste kdaj kje že prebirali o teh visoko energetičnih kozmičnih žarkih, niste pa vedeli, zakaj bi bili ti na videz obsurni žarki tako zanimivi. Sedaj boste vedeli zakaj:
Več kot desetletje fiziki na Japonskem opažajo kozmične žarke, ki ne bi smeli obstajati. Kozmični žarki so delci - večinoma protoni, včasih pa tudi težja atomska jedra - ki skoraj s svetlobno hitrostjo potujejo skozi vesolje. Nekateri kozmični žarki, ki jih zaznamo na Zemlji, nastanejo v nasilnih dogodkih, kot je supernova, vendar še vedno ne poznamo izvorov najbolj visoko-energetičnih delcev, ki so najbolj energetični delci, ki smo jih kdajkoli videli v naravi. Vendar to ni osrednji misterij.
Ko delci kozmičnih žarkov potujejo skozi vesolje v trkih z nizko-energetičnimi fotoni (ki so vseprisotni v vesolju) izgubljajo energijo. Einsteinova posebna teorija relativnosti narekuje, da vsak kozmični žarek, ki doseže Zemljo in izvira izven naše galaksije, doživi na svoji poti toliko trkov s fotoni, pri katerih izgublja energijo, da je lahko njegova maksimalna energija 5x10na19 elektronvoltov. To je znana kot Greisen-Zatsepin-Kuzminova meja.
Vendar so v zadnjem desetletju detektorji delcev Akeno Giant Air Shower Array na Univerzi Tokyo zaznali kar nekaj kozmičnih žarkov z energijo nad mejo GKZ. Teoretično bi lahko ti žarki torej prišli samo iz notranjosti naše galaksije. Vendar astronomi ne morejo najti nobenega izvora teh kozmičnih žarkov v naših galaksiji. Kaj se torej dogaja?
Ena možnost je, da je nekaj narobe z rezultati detektorjev Akeno. Druga je, da se je Einstein motil. Njegova posebna teorija relativnosti pravi, da je prostor enak v vseh smereh. Kaj pa če se lahko delci v eni smeri gibljejo lažje, kot v drugih? Potem bi lahko kozmični žarki obdržali več svoje energije in premagali GZK mejo.
Fiziki iz Pierre Auger eksperimenta v Argentini sedaj mrljivo delajo na tem problemu. Uporabljajo 1600 detektorjev, ki so razporejeni na 3000 kvadratnih kilometrih, s čimer bi morali ugotoviti energijo kozmičnih žarkov in posvetiti več svetlobe na rezultate Akena.
Alan Watson, astronom iz Univerze Leeds, VB in predstavnik projekta Pierre Auger, je prepričan, da je za tem skriva nekaj zanimivega. "Nimam dvomov, da dogodki nad 10na20 elektronvolti obstajajo. Dovolj je primerov, da me je prepričalo," pravi. Vprašanje je, kaj to ti dogodki? Koliko delcev prihaja na Zemljo in iz katere smeri? Dokler tega ne bomo vedeli, kdove kako eksotična je resnična razlaga tega fenomena.
4. Rezultati Belfastske homeopatske študije
Farmakologinja Madeleine Ennis iz Queen's University v Belfastu je bila božja šiba homeopatije. Ostro je nastopala proti trditvam homeopatov, da se lahko zdravilo razredči do te točke, da raztopina ne vsebuje niti ene same molekule zdravila ampak čisto vodo, in ima kljub vsemu zdravilne učinke. A stvari so se obrnile, ko se je Madeliene odločila, da enkrat za vselej dokaže, da je homeopatija prazno govoričenje.
V enem svojih člankov je Ennisova opisala, kako je njena ekipa pogledala učinke ultra-razredčene raztopine histamina na človeške bele krvničke, ki so vpletene v vnetje. Ti bazofili sproščajo histamin, ko so celice napadene. Ko je histamin enkrat sproščen zavira, da bi ga bazofili sproščali še več. Študija, ki je bila ponovljena v štirih različnih laboratorijih, je odkrila, da so homeopatske raztopine - tako razredčene, da verjetno niso vsebovale niti ene molekule histamina - delovale enako kot histamin. Ennisova mogoče ni zadovoljna s trditvami homeopatov, vendar priznava, da se učinek ne more povsem izključiti.
Kako bi torej to lahko delovalo? Homeopati pripravljajo svoja zdravila tako, da raztopijo stvari, kot je oglje ali pajkov strup v etanolu in potem redčijo to "osnovno zmes" znova in znova v vodi. Homeopati trdijo, da ne glede na to, kolikokrat so zmes redčili, originalno zdravilo pusti v vodi nekakšno vrsto "odtisa". Posledično ne glede na to, kako razredčena postane raztopina, ima še vedno odtise zdravila.
Lahko razumete, zakaj Ennisova ostaja skeptična. In še vedno ostaja res, da dosedaj nobeno homeopatično zdravilo ni pokazalo učinkov v pravilno izvedenih kliničnih študijah. A "Belfastska študija" nakazuje, da se nekaj vendarle dogaja. Ennisova v članku pravi "Nismo sposobni razložiti naših rezultatov in jih sporočamo, da spodbudimo druge, da nadalje raziščejo ta fenomen." Če bi bili rezultati resnični, pravi, potem so posledice globoke - morda bi morali na novo napisati fiziko in kemijo.
P.S. Poleg omenjenega članke Ennisove nisem uspel zaslediti, da bi objavila še kakšen tak članek o homeopatiji. Poleg tega pa na Wikipediji piše, da je pozneje skupina raziskovalcev poskusila ponoviti rezultate Ennisove, vendar jim ni uspelo - ni pa naveden vir do ustrezne znanstvene publikacije...
Dobro, ostalo je še 9 stvari, o katerih pa naslednjič...
3. Ultra-energetični kozmični žarki
Morda ste kdaj kje že prebirali o teh visoko energetičnih kozmičnih žarkih, niste pa vedeli, zakaj bi bili ti na videz obsurni žarki tako zanimivi. Sedaj boste vedeli zakaj:
Več kot desetletje fiziki na Japonskem opažajo kozmične žarke, ki ne bi smeli obstajati. Kozmični žarki so delci - večinoma protoni, včasih pa tudi težja atomska jedra - ki skoraj s svetlobno hitrostjo potujejo skozi vesolje. Nekateri kozmični žarki, ki jih zaznamo na Zemlji, nastanejo v nasilnih dogodkih, kot je supernova, vendar še vedno ne poznamo izvorov najbolj visoko-energetičnih delcev, ki so najbolj energetični delci, ki smo jih kdajkoli videli v naravi. Vendar to ni osrednji misterij.
Ko delci kozmičnih žarkov potujejo skozi vesolje v trkih z nizko-energetičnimi fotoni (ki so vseprisotni v vesolju) izgubljajo energijo. Einsteinova posebna teorija relativnosti narekuje, da vsak kozmični žarek, ki doseže Zemljo in izvira izven naše galaksije, doživi na svoji poti toliko trkov s fotoni, pri katerih izgublja energijo, da je lahko njegova maksimalna energija 5x10na19 elektronvoltov. To je znana kot Greisen-Zatsepin-Kuzminova meja.
Vendar so v zadnjem desetletju detektorji delcev Akeno Giant Air Shower Array na Univerzi Tokyo zaznali kar nekaj kozmičnih žarkov z energijo nad mejo GKZ. Teoretično bi lahko ti žarki torej prišli samo iz notranjosti naše galaksije. Vendar astronomi ne morejo najti nobenega izvora teh kozmičnih žarkov v naših galaksiji. Kaj se torej dogaja?
Ena možnost je, da je nekaj narobe z rezultati detektorjev Akeno. Druga je, da se je Einstein motil. Njegova posebna teorija relativnosti pravi, da je prostor enak v vseh smereh. Kaj pa če se lahko delci v eni smeri gibljejo lažje, kot v drugih? Potem bi lahko kozmični žarki obdržali več svoje energije in premagali GZK mejo.
Fiziki iz Pierre Auger eksperimenta v Argentini sedaj mrljivo delajo na tem problemu. Uporabljajo 1600 detektorjev, ki so razporejeni na 3000 kvadratnih kilometrih, s čimer bi morali ugotoviti energijo kozmičnih žarkov in posvetiti več svetlobe na rezultate Akena.
Alan Watson, astronom iz Univerze Leeds, VB in predstavnik projekta Pierre Auger, je prepričan, da je za tem skriva nekaj zanimivega. "Nimam dvomov, da dogodki nad 10na20 elektronvolti obstajajo. Dovolj je primerov, da me je prepričalo," pravi. Vprašanje je, kaj to ti dogodki? Koliko delcev prihaja na Zemljo in iz katere smeri? Dokler tega ne bomo vedeli, kdove kako eksotična je resnična razlaga tega fenomena.
4. Rezultati Belfastske homeopatske študije
Farmakologinja Madeleine Ennis iz Queen's University v Belfastu je bila božja šiba homeopatije. Ostro je nastopala proti trditvam homeopatov, da se lahko zdravilo razredči do te točke, da raztopina ne vsebuje niti ene same molekule zdravila ampak čisto vodo, in ima kljub vsemu zdravilne učinke. A stvari so se obrnile, ko se je Madeliene odločila, da enkrat za vselej dokaže, da je homeopatija prazno govoričenje.
V enem svojih člankov je Ennisova opisala, kako je njena ekipa pogledala učinke ultra-razredčene raztopine histamina na človeške bele krvničke, ki so vpletene v vnetje. Ti bazofili sproščajo histamin, ko so celice napadene. Ko je histamin enkrat sproščen zavira, da bi ga bazofili sproščali še več. Študija, ki je bila ponovljena v štirih različnih laboratorijih, je odkrila, da so homeopatske raztopine - tako razredčene, da verjetno niso vsebovale niti ene molekule histamina - delovale enako kot histamin. Ennisova mogoče ni zadovoljna s trditvami homeopatov, vendar priznava, da se učinek ne more povsem izključiti.
Kako bi torej to lahko delovalo? Homeopati pripravljajo svoja zdravila tako, da raztopijo stvari, kot je oglje ali pajkov strup v etanolu in potem redčijo to "osnovno zmes" znova in znova v vodi. Homeopati trdijo, da ne glede na to, kolikokrat so zmes redčili, originalno zdravilo pusti v vodi nekakšno vrsto "odtisa". Posledično ne glede na to, kako razredčena postane raztopina, ima še vedno odtise zdravila.
Lahko razumete, zakaj Ennisova ostaja skeptična. In še vedno ostaja res, da dosedaj nobeno homeopatično zdravilo ni pokazalo učinkov v pravilno izvedenih kliničnih študijah. A "Belfastska študija" nakazuje, da se nekaj vendarle dogaja. Ennisova v članku pravi "Nismo sposobni razložiti naših rezultatov in jih sporočamo, da spodbudimo druge, da nadalje raziščejo ta fenomen." Če bi bili rezultati resnični, pravi, potem so posledice globoke - morda bi morali na novo napisati fiziko in kemijo.
P.S. Poleg omenjenega članke Ennisove nisem uspel zaslediti, da bi objavila še kakšen tak članek o homeopatiji. Poleg tega pa na Wikipediji piše, da je pozneje skupina raziskovalcev poskusila ponoviti rezultate Ennisove, vendar jim ni uspelo - ni pa naveden vir do ustrezne znanstvene publikacije...
Dobro, ostalo je še 9 stvari, o katerih pa naslednjič...
3 komentarji:
>Če bi bili rezultati resnični, >pravi, potem so posledice globoke - >morda bi morali na novo napisati >fiziko in kemijo.
Če bi bili rezultati resnični, je to snov za Nobelovo. In zakaj gospa tega z vsemi silami potem ne raziskuje naprej? Ta "raziskava" ima čisto vse znake, da je z njo nekaj zelo narobe. Skratka, krneki:-)
Mimogrede, pod lupo enkrat vzemi "raziskave" dr. Kononenka in dr. Jermana (oziroma inštituta Bion).
O.
Nisem se poglabljal v te raziskave, tako, da ne morem reči nič konkretnega. Zanimiv prispevek na to temo je na Wikipediji (na koncu je omenjena tudi Ennisova):
http://en.wikipedia.org/wiki/Water_memory
Saj se ni kaj dosti za poglabljati. Vsi ti poskusi z vodnim spominom so v kategoriji s hladno fuzijo, perpetuum mobile in različnimi free energy zgodbicami.
Kononenka in Jermana iz ljubljanske Univerze pa bi bilo dobro pod drobnogled vzeti v eni od teh radijskih oddaj, kjer sodeluješ. Kot primer lažiznanosti v naših vrstah.
O.
Objavite komentar