"Nova tehnika omogoča vstavljanje zarodka brez karcerogenih genov"... še ena precej leva, tokrat iz časopisa Delo

Na Delovi internetni strani lahko v rubriki Znanost in tehnologija beremo novico "So raku na dojki šteti dnevi? Nova tehnika omogoča vstavljanje zarodka brez karcerogenih genov".

In sicer med drugim piše:
"V Veliki Britaniji se je rodila deklica, ki po zagotovilu zdravnikov ne bo nikoli zbolela za rakom dojk, saj se je razvila iz zarodka, ki ne vsebuje zloglasnega gena BRCA 1. Strokovnjaki na kliniki, kjer opravljajo genske preiskave, so namreč v njeno mater vstavili dva zarodka, ki nimata kancerogenih genov....Novo tehniko pa ponujajo vsem bodočim staršem, ki imajo v družini raka na dojkah. Vsaka deklica, ki je rojena s škodljivim genom BRCA 1, ima od 50 do 85 odstotkov možnosti, da zboli za rakom na dojkah..."

Novica vsebuje več precej zavajujočih napak in pomankljivosti, kar lahko pač pripišemu temu, da so novinarji, ki poročajo o znanosti nepoučeni o področju, ki ga pokrivajo. Resen časopis, kot je Delo si tega ne bi smel tako zlahka privoščiti...

Pa gremo po vrsti - noben zdravnik na tem svetu vam ne more dati zagotovila, da nikoli ne boste zboleli za rakom (bilokatere vrste). Še več, dedna oblika raka na dojki predstavlja samo 3-5% vseh primerov te oblike raka.
Kot drugo, zarodek, ki ne bi vseboval gena BRCA1, sploh ne bi preživel. Za gen BRCA1 (in njegovega bratranca BRCA2) pravzaprav lahko rečemo, da preprečuje raka, ne pa, da ga povzroča! BRCA1 je namreč vpleten v nadzor genoma in je eden izmed genov, ki so "DNK policaji" (kot je npr. slavni p53). Težava ni gen BRCA1 ampak so problematične določene mutacije, ki se v njem lahko pojavijo. Te mutacije spremenijo delovanje tega gena, zaradi česar imajo nosilke teh mutacij v BRCA1 večje tveganje, da razvijejo raka dojke (in tudi raka jajčnikov). To tveganje je lahko pri določenih mutacijah v BRCA1 zelo veliko (50-80% verjetnost, da ženska v času življenja dobi raka na dojki).

Strokovnjaki na britanski kliniki v mater torej niso vstavili zarodkov, ki nimajo kancerogenih genov in BRCA1 ni škodljiv gen. Kar so zdravniki dejansko naredili je bilo sledeče:
Ker je bila ta ženska verjetno nosilka "verzije" gena BRCA1, ki je vseboval škodljive mutacije (škodljive so torej mutacije), ji je bilo po britanski zakonodaji dovoljeno, da opravi umetno oploditev. To pomeni, da so v laboratorijski epruveti spermo njenega moža zmešali skupaj z njenimi jajčeci. Pri tem je bilo določeno število jajčec uspešno oplojeno in v epruveti so se pričeli razvijati zarodki. Nato so zdravniki izbrali nekaj teh zarodkov (ki jih v tej stopnji tvori samo nekaj 10-100 celic in so mikroskopsko majhni) ter pogledali, kakšne verzije gena BRCA1 nosijo. Ker pri nastanku jajčec in spermijev prihaja do mešanja geneske snovi, imajo spermiji oz. jajčeca različne verzije genov (v primeru te ženske so imela nekatera jajčeca verjetno "zdrav" BRCA1, nekatera pa "okvarjen" BRCA1). Posledično so lahko izmed zarodkov izbrali dva zarodka, ki sta imela "zdrav" gen BRCA1 in ta zarodka so nato vstavili v maternico omenjene ženske. Punčka te ženske morda res ne bo razvila dedno obliko raka na dojki (in še to ni 100%, ker gen BRCA1 ni edini izmed genov, ki lahko poveča tveganje za nastanek raka na dojki...), nihče pa ji ne žal more zagotoviti, da ne bo dobila raka na doki zaradi drugih vzrokov...

Omenjen poseg zagotovo demonstrira silovit napredek genetike in molekularne biologije, obenem pa zbuja skrbi glede zlorabe te in podobnih tehnologij v namene "izdelave otrok po načrtu" oziroma želji staršev ali družbe. V primeru bolezni se nam takšni posegi ne zdijo etično sporni, kaj pa, če se bo takšna diagnostika začela uporabljati tudi za druge značilnosti, npr. inteligenco ali glasbeni talent?

Začetek konca (mojega doktorata, ne vesolja)

Tako, leto je naokrog in jaz sem končno uspel spisati svoj doktorat. Sedaj je v rokah komisije in če bo šlo vse gladko se bom kmalu poslovil od svojega raziskovalnega dela v laboratoriju in bog ve kam me bo zanesla pot.
Sedaj bom imel mogoče kaj več časa za pisanje tegale bloga, ker sem zadnje mesece preživel cele dneve ob seciranju člankov in analiziranju svojih rezultatov. Res sem vesel, da je sedaj to za mano in tega ne bi več ponavljal.

Če bo recesija prehuda pa lahko sledim Markotovim idejam, kako do res poceni kletnega laboratorija in grem v nakup starega pralnega stroja (za centrifugo), zvarim skupaj še elektroforezno napravico (za analizo in igranje z DNK) in na štedilniku kuham bakterijska gojišča. Potem se mi lahko zgodi podobno, kot nedavno nekemu zanesenjaškemu ameriškemu študentu kemije, ki si je v garaži naredil amaterski laboratorij, zatem pa je k njemu vdrla policija in ga strpala v zapor, pod obtožbo, da je izdeloval eksploziva. Ubogi študent pa je imel samo veselje do kemije. Ni kaj, kemija in molekularna biologija nista računalništvo!

Torej, vsem voščim veliko eksplozivnega zanesenjaštva v 2009!

Želite postati "bioheker"?

Na internetnu sem zadnjič naletel na zanimivo novico o "garažni molekularni biologiji". Baje so si čez lužo nekateri posamezniki doma opremili amaterske laboratorije, kjer se igrajo z genetsko manipulacijo živih organizmov (beri bakterij). Baje to početje nekateri ameriški profesorji celo spodbujajo. Tako naj bi na priznani univerzi Cambridge skupina z imenom DIYbio ustanavljala "družbeni laboratorij", kjer bi se lahko kdorkoli igral s kemikalijami in laboratorijsko opremo. Zagovorniki te ideje pravijo, da je treba narediti molekularno biologijo bolj "seksi" in da bi lahko amaterski entuziasti prišli do pomembnih odkritij.
V bistvu gre razmišljanje nekako takole - če so lahko Bill Gates (Microsoft) in Steve Jobs (Apple) in podobni v svojih garažah sprožili računalniško revolucijo, zakaj se ne bi moglo isto zgoditi z genetiko/molekularno biologijo/sintezno biologijo...
Nekateri temu pojavu baje celo pravijo "bioheking". Hm, luštno ni kaj. Bioheker se definitivno sliši bolj seksi (in nevarno) kot recimo laboratorijski tehnik mikrobiologije :)
Torej, glede na to, da bi lahko s svojim znanjem dal nekaj napotkom potencialnim slovenskim biohekerjem, bom to tudi storil. Vredu, za svoj prvi kletni laboratorij, kjer boste lahko izdelovali bakterije, ki bodo npr. svetile v temi potrebujete naslednje začetne potrebščine:
1) Hladilnik! (pri čemer mora imeti možnost ohlajevanja na najmanj -80°C)
2) Centrifugo (št. obratov/min vsaj 14.000 rpm/min)
3) Pipeto (oziroma najbolje 3 pipete za različne volumne) - tisti, ki ne veste, kaj je to pipeta si poglejte na internetu, ker ne bom tega razlagal

Dobro, to bo za začetek vse. Če bo povpraševanje zadosti veliko, lahko kdaj v prihodnjosti povem še za ostale zadeve, ki jih rabite. Predvsem bo to nekaj denarja....
Vredu, sedaj pa še nekaj malo bolj resnega. Mislim, da je veliko vprašanje, če bi se smelo tovrstno početje opravljati doma, kaj šele spodbujati. Ne vem sicer, kako je s tem v ZDA, ampak sem skoraj prepričan, da se bo to v prihodnosti zelo omejilo, če ne celo prepovedalo. Če samo pomislim na računalniške viruse...me kar zmrazi, da bi se nekdo kaj podobnega lotil v garažnem laboratoriju s pravimi bakterijami ali virusi.

Možganski doping

Kaže, da se na univerzah čez lužo uveljavlja nov trend - študentje (in verjetno tudi njihovi profesorji) so v želji po boljših akademskih dosežkih začeli posegati po vrsti zdravil, ki slišijo na ime "kognitivni spodbujevalci" (ang. cognitive enhancing drugs).

Ta zdravila, ki so bila razvita za zdravljenje bolezni, kot je neslavna "motnja" ADHD (motnja pozornosti s hiperaktivnostjo, ang. atention deficit hyperactivity disorder), se sedaj na študentskem črnem trgu ponujajo kot stimulansi za izboljšanje umskih sposobnosti in torej za doseganje boljšega učnega uspeha. Po nedavnih raziskavah v ZDA kar okrog 7% študentov uporablja ta zdravila, na nekaterih univerzah pa ta številka dosega celo 25%. Verjetno med uporabniki niso samo študentje, ampak tudi njihovi profesorji. In verjetno ta pojav ni omejen samo na univerze, ampak tudi na srednje šole.
Prav zanimivo se je pred kratkim v reviji Nature skupina uglednih nevroznanstvenikov, psihiatrov in etikov odločno postavila na stran uporabe teh kognitivnih spodbujevalcev. Med drugim so zapisali, da to še zdaleč ni podobno npr. dopingu v športu ali čemu podobnemu in da bi morali tovrstni spodbujevalci postati dostopni vsem, ki si jih želijo uporabljati (trenutno je njihovo jemanje brez recepta v ZDA ilegalno). Ameriški strokovnjaki tako zagovarjajo nov "model učenja" pri katerem bi pred piflanjem v knjižnici ali prisostvovanjem na predavanjih študentje dobili eno modro tabletko, s katero bi vsi postali napol geniji. Avtorji tudi pravijo, da bi s pomočjo teh zdravil države v razvoju lahko spremenile svoje državljane v bistre glavice s čimer bi se lahko država hitro preobrazila v visoko-tehnološkega tigra. Krasno, ni kaj.

Zdi se mi, da so Američani izjemno dobri v eni stvari - iskanju novih, svetlečih lepih besed za nadomeščanje izrazov, ki imajo med ljudmi negativen prizvok. Mogoče se še spomnite termina "kolateralna škoda" iz njihovih novejših vojn, s katero so sprali kri z veliko manj zvenečega izraza "civilne žrtve". No, ta trend besednega permutiranja se je zdaj razširil v vse pore družbe, tudi med znanstvenike.
Recimo, eden izmed najbolj popularnih kognitivnih spodbujevalcev je zdravilo Ritalin, ki ga v ZDA uporabljajo za zdravljenje ADHD. Ritalin v svoji osnovi deluje zelo podobno kot neka druga spojina, ki pa se je drži veliko bolj zlovešč sloves - kokain. V bistvu je razlika med tema dvema substancama nadvse miniaturna, oba na možgane delujeta sumljivo podobno. Ampak okej, ker kokain izdeluje kolumbijska mafija, Ritalin pa farmacevtski giganti, si torej zasluži tudi temu primeren strokovni izraz. In tako so se rodili "kognitivni spodbujevalci".
No, če malo postopate okrog naših univerzitetnih knjižnic, boste ugotovili, da smo v deželi na sončni strani Alp zopet nazadnjaški - naši študentje še vedno vztrajajo pri primitivni kavi (in nekateri zraven še pri cigaretu). Kako sedaj sploh pričakujemo, da se bomo lahko kosali z ameriškimi študenti, ki se ga pred učenjem zadevajo z Ritalinom in podobnimi stvarmi?

Post scriptum...

No, zadnje dni je bilo tule gor malo vroče...podobno pa tudi na Markotovem blogu. Najino poročanje o podjetju GenePlanet (ali kakorkoli se že imenuje) je vzdignilo tudi malo prahu - vredu, recimo, da so firma in njeni sodelavci sedaj doživeli svoj ognjeni krst :)

Seveda s tem štorija o osebni genomiki (resnici na ljubo se meni bolj dopade termin "potrošniška genomika") še zdaleč ni končana ampak se je šele dobro začela...sicer pa bo za to še dovolj časa. Mogoče bi zaenkrat omenil samo eno stvar, ki sem jo zasledil v reviji Nature. V sekciji news Erika Check piše o genetskem testu za določanje tveganja za Alzheimerjevo bolezen, ki ga na svoji spletni strani ponuja tudi GP. Ta test je nedavno iz svoje ponudbe umaknilo neko ameriško podjetje, ki se ukvarja z osebno genomiko, ker je to zahteval sam avtor študje, ki je odkrila povezavo med določenim mestom v genomu (gen ApoE) in povečanim tveganjem za to bolezen. Obstajajo namreč določene podrobnosti te študije, ki pa jih podjetja ne upoštevajo, zaradi česar je ta genetski test za to bolezen sporen (npr. ameriško podjetje za osebno genomiko 23andMe tega testa nima, medtem ko imata ta test podjetja ameriški Navigenics in islandski deCODEme - te tri firme so trenutno največji in najbolj poznani ponudniki storitev osebne genomike).
Skratka, materiala za razburjanje bo še dovolj :)

Vesel sem bil tudi obsežnega komentarja na moje pisanje o "Znanosti, duši in Bogu". g. Dobronamernež se je kljub pomankanju časa lepo potrudil in je šel kritično skozi moje pisanje. Pač, vsaka stvar ima najmanj dve plati, ne :)

Mogoče bi tule pokomentiral samo tisti del, kjer me kolega D. sprašuje kateri so trenutni teoretični problemi pri kvantni mehaniki in velikem poku, ker se mi zdi stvar res blazno zanimiva (z znanstvenega stališča, da ne bo pomote):

1) Problem pri velikem poku - trenutni fizikalni teoretični modeli imajo pri velikem poku eno veliko težavo (obstajajo še druge, ampak ta je najhujša), o kateri piše tudi Stephen Hawking v svoji knjigi Krajša zgodovina časa. Težava je v tem, da trenutne enačbe začetek velikega poka opisujejo kot t.i. singularnost - točko brez dimenzij, v kateri sta bili gostota vesolja in ukrivljenost-prostor časa neskončni. Hawking nadalje razlaga, da je ta teoretični zaključek pravzaprav smrt Einsteinove teorije relativnosti, ker kadar neka teorija napove singularnost to pomeni, da je teorija nepopolna (oziroma napačna). Fiziki se tako že nekaj časa bojujejo s to "velikopokovno singularnostjo" in trenutno sta dva primarna kandidata, ki bi rešila njihovo zagato - teorija kvantne gravitacije in teorija strun, vendar sta teoriji še v povojih...torej bo na tem področju še razburljivo!
2) Problem kvantne mehanike - pri kvantni mehaniki trenutno ni takšnih težav, kot pri teoriji relativnosti (čeprav...odvisno katerega fizika vprašate, če bi bil Einstein še živ, bi imel zagotovo veliko povedati na to temo...), se pravi, da trenutno velika večina fizikov smatra, da je kvantna mehanika pravilna teorija. Na drugi strani pa trenutno poteka žgoča razprava o "naravi kvantne resničnosti" in nekateri napovedujejo drugo revolucijo v kvantni mehaniki - srčika problema je v tem, da se fiziki sprašujejo, kakšno je v resnici ozadje kvantne teorije ali povedano bolj po domače "ali svet obstaja neodvisno od nas?" To sploh ni trivialno vprašanje, za dobro razlago to teme si preberite tole. Eden izmed teoretičnih problemov kvantne mehanike je tudi t.i. "dekoherenca", ki še ni čisto dobro razjasnjena...torej, tudi na tem področju bo pestro!

Toliko torej o osebni genomiki in teoretičnih problemih fizike! In da, bralci lahko mirne duše resno jemljejo zaključke tegale bloga.

Znanost, duša in Bog

Najprej je bil Bog, potem pa je prišla Znanost in začele so se porajati domneve, da je Bog sedaj morebiti odveč. Morebiti je odveč tudi duša, kajti v sodobni nevroznanosti zanjo ni kaj dosti prostora...
Kakorkoli že, ta teden je bilo mogoče takšno vreme ali pa je v igri celo kakšno (Božje?) naključje, da so se v kar nekaj časopish razpisali na temo znanosti in Boga. V Delu smo tako lahko brali prispevek z naslovom "Zakaj se znanstveniki ne igrajo Boga", v reviji Nature esej ameriškega profesorja psihologije in antropologije Pascal Boyerja "Religion: Bound to believe?", v reviji New Scientist članek "Creationists declare war over the brain" ter v reviji Scientific American prispevka "The Christian Man's evolution: How Darwinism and Faith can Coexist" in "Never say Die: Why we can't Imagine Death"
Vsi omenjeni rokopisi se lotevajo problematike soobstoja znanosti in Boga ali znanosti in duše. Jaz bi se vprašal tole - ali lahko znanost resnično dokaže, da Bog ne obstaja (mogoče so nekateri celo mnenja, da je to že dokazala) oziroma, da ne obstaja duša? Oziroma, kaj bi to dejansko pomenilo?
Kar se tiče duše, je nevroznanost pravzaprav že razglasila njeno smrt, čeprav kaže, da to nima kaj večjega vpliva na splošno verovanje ljudi vanjo. To je po eni strani verjetno zato, ker ostaja domneva, da je zavest (oziroma, kar je bila prej duša) v celoti posledica možganskih procesov, zaenkrat bolj znotraj znanosti in je raziskovalci ne propragirajo na veliko med ljudi. Kljub temu, da v nevrobiologiji trenutno torej ni prostora za nematerialno, od možganov neodvisno zavedno entiteto (dušo), nekateri raziskovalci vseeno poskušajo to idejo oživiti - en tak primer je nedavna vest, ki sem jo zasledil, da nameravajo britanski zdravniki narediti eksperiment, s katerim bi ugotovili, ali se pri pojavu t.i. zunajtelesne izkušnje ob klinični smrti (to je to, ko nekateri pacienti umrejo, potem pa jih po nekaj minutah klinične smrti zdravniki uspejo oživeti - in dosti izmed teh pacientov poroča o zunajtelesnih doživetjih, ko lebdijo nad svojim telesom npr.).
Pri Bogu ni tako preprosto, kajti kot prvo, niti ni jasno, katera veja znanosti bi lahko razglasila njegovo "smrt" (pri duši je logično, da se v to spustijo nevroznanstveniki), mogoče se po eni strani za to primerne še najbolj zdijo fiziki, vendar bi ti ob trenutnih teoretičnih problemih na vseh koncih svoje vede (od kvantne mehanike, do velikega poka) mogoče bolj potrebovali Boga, kot pa ga zavračali... :) Morda se zdi, da Darwinova evolucija, torej biologija, še najbolj učinkovito pokoplje idejo o vsemogočnem, popolnem Bogu, vendar je to mogoče samo na prvi pogled. Čeprav se marsikomu zdi evolucija z vso svojo naključnostjo, naravnim izborom, napakami (samo poglejte si, kako je sestavljen človeški genom!) očitno nezdružljiva z Bogom, je pri tem že sam problem to, da si nekdo misli, da si lahko predstavlja, kako bi Bog nekaj izpeljal oziroma, kako ne bi smel nečesa izvesti, oziroma, kako bi bilo bolje nekaj izvesti...
Kakorkoli že obrnemo, sem želel povedati predvsem naslednjo misel, po kateri se mi zdi soobstoj znanosti in Boga, duše, vil, palčkov, velikanov, vesoljcev...itd. čisto možen. Recimo, da znanost dokaže, da palčkov ni (čeprav vemo, da znanost nikoli ne more absolutno dokazati neobstoj nečesa, ali pravzaprav tudi obstoj nečesa...), ampak recimo, da to dokaže - če nekdo na drugi strani v sebi čuti, da palčki obstajajo in v to verjame, potem je to njegov resničen notranji občutek. Zamislite si recimo črno barvo - znanstveniki nam vedo povedati, da to v resnici ni barva, ker črna telesa ne oddajajo elektromagnetnega sevanja (kot npr. tista, ki so zelene barve, ki oddajajo določeno valovno dolžino, ki jo naši možgani pretvorijo v barvo), ampak mi vseeno to stvar notranje dojemamo kot črno barvo. Ne glede na to, koliko nam bo nekdo dopovedoval, da to v resnici ne obstaja, našega notranjega občutka o črni barvi ne bo mogoče spremeniti. In konec koncev, tudi ni smisla, da bi ga spreminjali. Zaradi te "razsvetlitve" nihče ne bi živel bolj srečno, ker bi končno živel v resnici, da črne barve ni in ne bi bil več ujetnik svojih neumnih iluzij.
Mislim, da sta tudi Bog in duša notranja občutka, ki jih nekateri resnično zaznavajo in da je spraševanje o resničnosti teh notranjih občutkov povsem nepotreben. To samo po sebi ne pomeni ne to, da je nekdo v hudi zmoti, da ima iluzije, da je neumen, šibek...itd. Preprosto ima ta občutek. Znanstvena dejstva tega ne morejo spremeniti. Recimo, predstavljajte si nasprotno pozicijo, da ste ateist in nekega dne v Nature izide članek z naslovom "Absolutni dokaz za obstoj Boga" - ali boste zaradi tega, ker ste prebrali ta članek in videli elegantne enačbe, ki dokazujejo Boga tudi sami resnično začeli verjetni ali bolje rečeno notranje čutiti Boga? Najbrž ne. Tako kot vam članek z naslovom "Zakaj je modra barva v resnici rdeča" ne bi prav nič pomagal pri tem, da bi modro nebo videli rdeče.
V resnici nasprotij med znanostjo, Bogo, dušo in še marsičem drugim torej ni. Problem je samo v sprejemanju in spoštovanju tega, kar mislimo, verjamemo in čutimo različni ljudje.

"Umazana" zgodovina letošnje Nobelove nagrade za medicino

Mogoče ste kaj spremljali letošnjo podelitev Nobelovih nagrad in veste, da so to prestižno nagrado za medicino dobili trije znanstveniki - Francoz Luc Montagnier, Francozinja Francoise Barre-Sinoussi ter Nemec Harald zur Hausen.
Sedaj pa - zanimiva sta Francoza, še posebej Montagnier... Ta dva sta Nobelovo namreč dobila za "njuno odkritje človeškega virusa imunske pomankljivosti," če citiram uradno izjavo Nobelovega komiteja (gre se seveda za virus HIV, ki povzroča bolezen AIDS, če je komu to ušlo...). Vsekakor si to pomembno odkritje zasluži Nobelovo nagrado in reči moramo da je pravzaprav prišla nekoliko pozno - okrog četrt stoletja po odkritju. No, med znanstveniki pa se je takoj po razglasitvi nagrajencev začelo šepetati, da je bil morda nekdo po krivem izpuščen...in ta nekdo je Ameriški virolog Robert Gallo.
Da, da, morda je zgodba v ozadju odkritja virusa HIV prispevala k temu, da so Nobelovo nagrado za njegovo odkritje podelili šele po 25 letih (recimo lanska Nobelova za medicino je bila podeljena za odkritje, ki se je zgodilo pred dobrimi desetimi leti...). Ta zgodba je pravzaprav ena bolj umazanih in spletkarskih dogodkov v zgodovini znanosti, dejansko se je razširila celo na spor dveh držav - Francije in Amerike in posredovati sta morala celo oba tedanja predsednika, Ronald Regan in Jacques Chirac, da so se zadeve umirile.
Zelo na kratko - stvar je bila v tem, da so francoski raziskovalci pod vodstvom Luc Montagnierja leta 1983 prvi odkrili virus AIDSA, ki so ga tedaj poimenovali LAV (odkritje so objavili leta 1983 v reviji Science). Nato pa so ameriški virologi pod vodstvom Roberta Galla leto dni pozneje sporocili, da so oni prvi odkrili virus AIDSA (ki so ga poimenovali HTLV-IIIB), odkritje so objavili leta 1984 v reviji - kateri le - Science!). Malo pozneje pa se je izkazalo, da so američani opisali isti virus kot francozi in še več - izolirali so ga iz vzorcev, ki jim jih je prijazno poslal Montagnier (tistih vzorcev, v katerih je našel virus AIDS-a seveda). Gallo je celo v svojih znanstvenih člankih objavil slike virusa, ki so jih prekopirali od francozev!
Nato so se sprožili hudi prepiri, zadeva je bila medijsko zelo odmevna, nato pa se je v 1990-tih vse skupaj pomirilo - bolje rečeno pometlo pod preprogo - Gallo in Montagnier sta si segla v roke in javnost sporočila, da sta se pobotala (sedaj sta kao "prijatelja"), pobotala pa sta se tudi Regan in Chirac, Amerika in Francija pa sta dobili obe pravice za trženje testov za virus HIV (o ja, v igri so bile tudi velikanske vsote denarja).
Zdaj, kolikor sem imel v teh štirih letih doktorskega študija okusiti znanstveni svet, sem spoznal, da zahrbtnost, ponarejanje, kraja in laganje med znanstveniki niso nič manj pogosti, kot v kateremkoli delu družbe. Kakršnakoli je sedaj že uradna razlaga dogodkov o odkritju virusa HIV, je meni jasno, da je tedaj Gallo preprosto lagal in ponarejal svoje rezultate - ter si na ta način celo prislužil naziv "so-odkritelja virusa HIV". Poanta je samo v tem, da si je Gallo to lahko privoščil. Bil je svetovno priznan virolog in to iz Amerike. Če bi to naredil kdo iz Nemčije ali pa bognedaj iz tedanje Sovjetske zveze, bi se ga gladko spregledalo in izobčilo. Gallo pa je kljub tej svoji neverjetni packariji - ki je bila celo tako očitna, da je nihče ni mogel spregledati (recimo, par let pozneje je Gallo v reviji Nature celo priznal, da je bil njegov virus pravzaprav francoski in se je opravičil, da je po pomoti prišlo do "okužbe njihovih vzorcev v laboratoriju s francoskim virusom..." - je sploh potreben komentar na to?) je Gallo vseeno ostal eden najbolj eminentnih ameriških biologov in je za svoje delo prejel številne znanstvene nagrade.
Prepričan sem, da če bi kaj takšnega naredil nekdo iz našega Inštituta Jožef Štefan bi lahko šel samo še klošarit ob Ljubljanco...
Ampak, glej ga zlomka, Gallo pa sedaj Nobelove le ni dobil. To je zanimivo, ker so mnogi pričakovali, da jo bo po politični zgladitvi spora dobil, kot nekakšna zadnja pika na i, da je bil vse skupaj samo en velik nesporazum in da Gallo ni naredil ničesar narobe. Še bolj je zanimivo to, da mnogi mislijo, da si Gallo pravzaprav zasluži Nobelovo nagrado...(res je tudi, da je njegova ekipa pozneje prva resnično dokazala, da virus HIV povzroča AIDS). Kakorkoli, zgodba o odkritju virusa HIV je samo poučen primer, da so tudi znanstveniki krvavi pod kožo in da tudi tukaj velja zakon močnejšega. Zato bi čestital letošnjemu Nobelovemu komiteju za medicino, da se niso šli politične računice!

P.S.
Kdor si želi pa izvedeti malo več o "HIV vojni" pa si lahko prebere tale dober prispevek iz NewScientista.