Na tale zlo kul seznam 13 stvari v znanosti, ki nimajo smisla, sem naletel v reviji New Scientist. Je tako zanimiv, da ga preprosto moram posredovati naprej:
1. Placebo efekt
Tega ne poskušajte doma. Nekajkrat na dan, nekaj dni zapored, nekomu povzročate bolečino. Do zadnjega dne eksperimenta bolečino nadzorujete z morfijem (znan blažilec bolečin), zatem pa morfij zamenjate s fiziološko raztopino (navadna sol, raztopljena v vodi). Po zdravi logiki fiziološka raztopina ne bi smela zmanjšati bolečine, mar ne? No, izkaže se, da jo!
To je efekt placeba - nekako, včasih, nekaj, kar ne bi smelo imeti nobenega učinka, povzroči zelo velik efekt. Ko je Fabrizio Benedetti iz Univerze Turin v Italiji izvedel zgoraj omenjeni eksperiment, je dodal še zadnjo piko na i. Nekaterim ljudem je v fiziološko raztopino primešal nalokson, zdravilo, ki blokira učinke morfija. Sledil je šokanten rezultat - protibolečinski efekt fiziološke raztopine je izginil.
Kaj se torej dogaja? Zdravniki poznajo placebo efekt že najmanj desetletja (današnje klinične študije zdravil pravzaprav preverjajo učinek zdravila nasproti placebu!) in Benedettejev rezultat z naloksonom kaže na to, da je v ozadju placebo efekta biokemija. Vendar več od tega o placebu preprosto ne vemo.
Benedetti je od tedaj pokazal, da placebo lahko prav tako zmanjša mišično drhtenje in togost pri ljudeh s Parkinsonovo boleznijo. Njegovi raziskovalci so izmerili aktivnost živčnih celic (nevronov) v možganih ljudi, potem ko so jim vbrizgali fiziološko raztopino. Odkrili so, da so se posamezni nevroni v subtalamičnem jedru (pogosta tarča pri kirurških posegih zdravljenja Parkinsonove bolezni) začeli redkeje prožiti, ko so pacienti dobili fiziološko raztopino. Aktivnost nevronov se je zmanjšala in simptomi so se izboljšali - placebo je definitivno nekaj počel.
Veliko še moramo spoznati, kaj se tu dogaja, pravi Benedetti, a ena stvar je jasna: um lahko vpliva na biokemijo telesa. "Odnos med pričakovanjem in terapevtskim izidom je čudovit model za preučevanje sovplivanje telesa in uma," pravi. Raziskovalci morajo sedaj odkriti, kako in kje deluje placebo efekt. Mogoče pri nekaterih boleznih sploh ne deluje ali pa pri različnih boleznih obstaja skupen mehanizem. Trenutno tega preprosto še ne vemo.
2. Problem obzorja
Naše vesolje izgleda zelo enakomerno, oziroma uniformno. Poglejte po kozmosu od enega konca vidnega vesolja do drugega in videli boste, da ima mikrovalovno sevanje ozadja (sevanje, ki je ostanek velikega poka), ki napolnjuje vesolje, povsod enako temperaturo. To morda ni presenetljivo, dokler ne pomislite na to, da sta oba konca vesolja skoraj 28 milijard svetlobnih let narazen, naše vesolje pa je staro samo 14 milijard let. Nič ne more potovati hitreje od svetlobe, zatorej ni šans, da bi lahko toplotno sevanje v tem času prepotovalo med obema obzorjema in izravnalo vroče in mrzle kotičke, ki so nastali v velikem poku, ter za sabo pustilo termično ravnovesje, ki ga sedaj vidimo.
Ta "problem obzorja" povzroča kozmologom velik glavobol, zato so prišli na dan z nekaterimi precej divjimi idejami, ki ga navidez rešijo. Tak primer je slavna teorija "inflacije".
Problem obzorja lahko rešimo tako, da predpostavimo, da se je vesolje za trenutek, takoj po velikem poku, razširjalo ultra-hitro, pri čemer se je napihnilo za faktor 10na50 v času 10na-33 (skratka v nepredstavljivo kratkem času se je nepredstavljivo povečalo). Ampak ali so to morda le pobožne želje? "Inflacija bi bila razlaga, če bi se zgodila," pravi astronom Martin Rees iz Univerze Cambridge. Težava je, ker nihče ne ve, zakaj bi se takšna inflacija na prvem mestu sploh zgodila.
Zato inflacija reši eno skrivnost in hkrati ustvari drugo. Problem obzorja bi prav tako lahko rešila razlika v hitrosti svetlobe (svetloba bi bila torej v preteklosti hitrejša), vendar je ta ideja enako impotentna pred vprašanjem "zakaj bi bilo tako?". V znanstvenih terminih tako enakomerna temperatura sevanja ozadja ostaja anomalija.
Vredu, dovolj bo za danes...ostalih 11 stvari, ki nimajo smisla bom zapisal naslednjič.
1. Placebo efekt
Tega ne poskušajte doma. Nekajkrat na dan, nekaj dni zapored, nekomu povzročate bolečino. Do zadnjega dne eksperimenta bolečino nadzorujete z morfijem (znan blažilec bolečin), zatem pa morfij zamenjate s fiziološko raztopino (navadna sol, raztopljena v vodi). Po zdravi logiki fiziološka raztopina ne bi smela zmanjšati bolečine, mar ne? No, izkaže se, da jo!
To je efekt placeba - nekako, včasih, nekaj, kar ne bi smelo imeti nobenega učinka, povzroči zelo velik efekt. Ko je Fabrizio Benedetti iz Univerze Turin v Italiji izvedel zgoraj omenjeni eksperiment, je dodal še zadnjo piko na i. Nekaterim ljudem je v fiziološko raztopino primešal nalokson, zdravilo, ki blokira učinke morfija. Sledil je šokanten rezultat - protibolečinski efekt fiziološke raztopine je izginil.
Kaj se torej dogaja? Zdravniki poznajo placebo efekt že najmanj desetletja (današnje klinične študije zdravil pravzaprav preverjajo učinek zdravila nasproti placebu!) in Benedettejev rezultat z naloksonom kaže na to, da je v ozadju placebo efekta biokemija. Vendar več od tega o placebu preprosto ne vemo.
Benedetti je od tedaj pokazal, da placebo lahko prav tako zmanjša mišično drhtenje in togost pri ljudeh s Parkinsonovo boleznijo. Njegovi raziskovalci so izmerili aktivnost živčnih celic (nevronov) v možganih ljudi, potem ko so jim vbrizgali fiziološko raztopino. Odkrili so, da so se posamezni nevroni v subtalamičnem jedru (pogosta tarča pri kirurških posegih zdravljenja Parkinsonove bolezni) začeli redkeje prožiti, ko so pacienti dobili fiziološko raztopino. Aktivnost nevronov se je zmanjšala in simptomi so se izboljšali - placebo je definitivno nekaj počel.
Veliko še moramo spoznati, kaj se tu dogaja, pravi Benedetti, a ena stvar je jasna: um lahko vpliva na biokemijo telesa. "Odnos med pričakovanjem in terapevtskim izidom je čudovit model za preučevanje sovplivanje telesa in uma," pravi. Raziskovalci morajo sedaj odkriti, kako in kje deluje placebo efekt. Mogoče pri nekaterih boleznih sploh ne deluje ali pa pri različnih boleznih obstaja skupen mehanizem. Trenutno tega preprosto še ne vemo.
2. Problem obzorja
Naše vesolje izgleda zelo enakomerno, oziroma uniformno. Poglejte po kozmosu od enega konca vidnega vesolja do drugega in videli boste, da ima mikrovalovno sevanje ozadja (sevanje, ki je ostanek velikega poka), ki napolnjuje vesolje, povsod enako temperaturo. To morda ni presenetljivo, dokler ne pomislite na to, da sta oba konca vesolja skoraj 28 milijard svetlobnih let narazen, naše vesolje pa je staro samo 14 milijard let. Nič ne more potovati hitreje od svetlobe, zatorej ni šans, da bi lahko toplotno sevanje v tem času prepotovalo med obema obzorjema in izravnalo vroče in mrzle kotičke, ki so nastali v velikem poku, ter za sabo pustilo termično ravnovesje, ki ga sedaj vidimo.
Ta "problem obzorja" povzroča kozmologom velik glavobol, zato so prišli na dan z nekaterimi precej divjimi idejami, ki ga navidez rešijo. Tak primer je slavna teorija "inflacije".
Problem obzorja lahko rešimo tako, da predpostavimo, da se je vesolje za trenutek, takoj po velikem poku, razširjalo ultra-hitro, pri čemer se je napihnilo za faktor 10na50 v času 10na-33 (skratka v nepredstavljivo kratkem času se je nepredstavljivo povečalo). Ampak ali so to morda le pobožne želje? "Inflacija bi bila razlaga, če bi se zgodila," pravi astronom Martin Rees iz Univerze Cambridge. Težava je, ker nihče ne ve, zakaj bi se takšna inflacija na prvem mestu sploh zgodila.
Zato inflacija reši eno skrivnost in hkrati ustvari drugo. Problem obzorja bi prav tako lahko rešila razlika v hitrosti svetlobe (svetloba bi bila torej v preteklosti hitrejša), vendar je ta ideja enako impotentna pred vprašanjem "zakaj bi bilo tako?". V znanstvenih terminih tako enakomerna temperatura sevanja ozadja ostaja anomalija.
Vredu, dovolj bo za danes...ostalih 11 stvari, ki nimajo smisla bom zapisal naslednjič.
