Prišel sem na idejo, da ima morda znanstveno-tehnološki razvoj eno nepredvidljivo in zaskrbljujočo posledico - porast znanstveno-tehnoloških paradoksov. A mogoče je to le moj vtis in je število paradoksov skozi našo zgodovino stalno (in se v končni fazi uspešno rešijo)...
Kakorkoli, do te teme sem priplaval po čitanju par zapisov o nekaterih "sodobnih znanstvenih paradoksih".
Eden izmed teh je t.i. "problem simulacije". Problem oz. paradoks gre nekako takole: logično je pričakovati, da bi lahko znanstveni napredek nekoč v prihodnost omogočil izdelavo super-super-super duper računalnikov, ki bi bili dovolj močni, da bi lahko na njih poganjali realne simulacije atomov (ali recimo nevronov). Potemtakem si je logično predstavljati, da bi lahko naši daljni potomci na teh računalnikih poganjali simulacije sveta oziroma ljudi. Iz enačb verjetnosti bi sledilo, da je potemtakem veliko bolj verjetno, da smo jaz in vi, ki v tem trenutku to berete, računalniška simulacija, kot pa resnični ljudje. Pravzaprav je ta verjetnost tako velika, da je izjemno malo verjetno, da smo resnični ljudje iz mesa in krvi. Problem je v tem, da ni mogoče (oziroma v tem trenutku nihče ne ve, kako bi lahko) preveriti, če smo resnični ali pa smo simulacija. Zagata mar ne? Ta problem spominja na temo filmske trilogije Matrica, le da je bilo v tem filmu simulirano je okolje, sami ljudje pa so bili še vedno resnični. V problemu simulacije pa bi dejansko pomenilo, da smo lahko samo navidezni skupek pikslov na računalniškem zaslonu piflarja, ki po cele dneve nabija igrico SimCity. Misel na ta scenarij res ni pomirjujoča.
Pravzaprav me ta problem spominja na veliko starejši metafizični problem, ki je mučil slavnega filozofa Descartesa. Tudi ta učenjak se je nekoč zgrožen domislil, da bi lahko bil svet in tudi on sam samo iluzija, ki jo je pričaral vsemogočni "zlobni demon". Descartes je sicer pozneje našel nekakšno zasilno rešitev tega problema in kao dokazal, da tak demon ne obstaja, čeprav je njegova rešitev po moje nekaj takšnega kot ljudske anekdote, da česen odvrača vampirje oziroma da volkodlaka ubiješ s srebrnim metkom. Ali je Descartes po svojem tuhtanju o zlobnem demonu še kdaj resnično mirno spal, ni znano.
Če se vam problem simulacije in zlobni demon ne zdita pretirano zaskrbljujoča, pa so fiziki poskrbeli še za en podoben problem, ki pa ga podpira veliko več (izjemno težkih) enačb. Paradoks sliši na slavno ime "problem Boltzmannovih možganov". Ta problem gre nekako takole:
Gledano s stališča verjetnosti, je za vesolje veliko bolj verjetno, da ustvari samo majhen delček nečesa, kot pa celotno vesolje (se pravi z vsemi ljudmi, planeti, galaksijami...). V skrajnem primeru je torej neprimerljivo bolj verjetno, da vesolje ustvari gole možgane, ki lebdijo v praznini, kot pa celotno vesolje. Posledično je torej veliko veliko bolj verjetno, da sem jaz ali pa vi, ki to berete, v tem trenutku samo "kozmična spaka" - goli možgani, ki si mislijo, da je svet okrog njih in oni sami resnični, v resnici pa so samo hipna anomalija v prostor-času (ki ga tudi ni). Problem pravzaprav ni tako preprost iz izhaja iz nekaterih sodobnih teorij, kot je kozmična inflacija in kvantna mehanika (za boljši predstavo si lahko preberete moj nedavni članek v reviji Življenje in tehnika: "Možgani v vesolju" oktober, 2008).
Hm, kaj pa če bi lahko iz tega razvili nov paradoks oz. problem - da je število tovrstnih paradoksov, da ljudje pravzaprav nismo resnični tako veliko, da iz tega sledi, da je praktično nemogoče, da smo res resnični? In to zabije zadnji žebelj v krsto resničnosti...
Ah, s takšnimi stvarmi si verjetno ni smiselno beliti glavo...
Kakorkoli, do te teme sem priplaval po čitanju par zapisov o nekaterih "sodobnih znanstvenih paradoksih".
Eden izmed teh je t.i. "problem simulacije". Problem oz. paradoks gre nekako takole: logično je pričakovati, da bi lahko znanstveni napredek nekoč v prihodnost omogočil izdelavo super-super-super duper računalnikov, ki bi bili dovolj močni, da bi lahko na njih poganjali realne simulacije atomov (ali recimo nevronov). Potemtakem si je logično predstavljati, da bi lahko naši daljni potomci na teh računalnikih poganjali simulacije sveta oziroma ljudi. Iz enačb verjetnosti bi sledilo, da je potemtakem veliko bolj verjetno, da smo jaz in vi, ki v tem trenutku to berete, računalniška simulacija, kot pa resnični ljudje. Pravzaprav je ta verjetnost tako velika, da je izjemno malo verjetno, da smo resnični ljudje iz mesa in krvi. Problem je v tem, da ni mogoče (oziroma v tem trenutku nihče ne ve, kako bi lahko) preveriti, če smo resnični ali pa smo simulacija. Zagata mar ne? Ta problem spominja na temo filmske trilogije Matrica, le da je bilo v tem filmu simulirano je okolje, sami ljudje pa so bili še vedno resnični. V problemu simulacije pa bi dejansko pomenilo, da smo lahko samo navidezni skupek pikslov na računalniškem zaslonu piflarja, ki po cele dneve nabija igrico SimCity. Misel na ta scenarij res ni pomirjujoča.
Pravzaprav me ta problem spominja na veliko starejši metafizični problem, ki je mučil slavnega filozofa Descartesa. Tudi ta učenjak se je nekoč zgrožen domislil, da bi lahko bil svet in tudi on sam samo iluzija, ki jo je pričaral vsemogočni "zlobni demon". Descartes je sicer pozneje našel nekakšno zasilno rešitev tega problema in kao dokazal, da tak demon ne obstaja, čeprav je njegova rešitev po moje nekaj takšnega kot ljudske anekdote, da česen odvrača vampirje oziroma da volkodlaka ubiješ s srebrnim metkom. Ali je Descartes po svojem tuhtanju o zlobnem demonu še kdaj resnično mirno spal, ni znano.
Če se vam problem simulacije in zlobni demon ne zdita pretirano zaskrbljujoča, pa so fiziki poskrbeli še za en podoben problem, ki pa ga podpira veliko več (izjemno težkih) enačb. Paradoks sliši na slavno ime "problem Boltzmannovih možganov". Ta problem gre nekako takole:
Gledano s stališča verjetnosti, je za vesolje veliko bolj verjetno, da ustvari samo majhen delček nečesa, kot pa celotno vesolje (se pravi z vsemi ljudmi, planeti, galaksijami...). V skrajnem primeru je torej neprimerljivo bolj verjetno, da vesolje ustvari gole možgane, ki lebdijo v praznini, kot pa celotno vesolje. Posledično je torej veliko veliko bolj verjetno, da sem jaz ali pa vi, ki to berete, v tem trenutku samo "kozmična spaka" - goli možgani, ki si mislijo, da je svet okrog njih in oni sami resnični, v resnici pa so samo hipna anomalija v prostor-času (ki ga tudi ni). Problem pravzaprav ni tako preprost iz izhaja iz nekaterih sodobnih teorij, kot je kozmična inflacija in kvantna mehanika (za boljši predstavo si lahko preberete moj nedavni članek v reviji Življenje in tehnika: "Možgani v vesolju" oktober, 2008).
Hm, kaj pa če bi lahko iz tega razvili nov paradoks oz. problem - da je število tovrstnih paradoksov, da ljudje pravzaprav nismo resnični tako veliko, da iz tega sledi, da je praktično nemogoče, da smo res resnični? In to zabije zadnji žebelj v krsto resničnosti...
Ah, s takšnimi stvarmi si verjetno ni smiselno beliti glavo...
1 komentar:
Ne razumem, zakaj ob takih mislih ne bi mogel mirno spat oziroma zakaj misli niso ravno pomirjujoce. V primeru, da nismo resnicni, a se kaj spremeni? Ti si se vedno ti in se vedno zivis prav tako kot prej. A ne?
Objavite komentar