nedelja, 26. april 2009

13 stvari, ki nimajo smisla - zadnjič

9. Temna energija
Gre za enega najbolj slavnih in obenem najbolj sramotnih problemov v fiziki. Leta 1998 (torej tedaj, ko sem se jaz vpisoval na faks) so astronomi odkrili, da se vesolje širi s čedalje večjo hitrostjo. Ta fenomen še vedno nima razlage. Do tedaj so vsi mislili, da se hitrost širjenja vesolja po velikem poku upočasnjuje. "Teoretiki se pri iskanju smiselne razlage še vedno opotekajo naokrog," pravi kozmologinja Katherine Freese iz Univerze Michigan. "Vsi upamo, da nam bodo prihajajoča opazovanja supernov ali gruč galaksij, oziroma ostalih reči dala več sledi."
En predlog je, da je za to odgovorna neka lastnost praznega prostora - kozmologi to imenujejo temna energija. Vendar so dozdaj vsi poskusi, da bi "ujeli" to zverino klavrno propadli. Možno je tudi, da bi bilo potrebno popraviti Einsteinovo teorijo splošne relativnosti. "Področje je še vedno široko odprto," pravi Freesova.

10. Kuiperjeva pečina
Če bi odpotovali v skrajne predele našega sončnega sistema, v zaledenele puščave onkraj Plutona (če ste pozabili je bil Pluton do leta 2006 zadnji, 9. planet našega osončja, potem pa je neslavno izgubil ta status) bi zagledali nekaj neobičajnega. Iz Kuiperjevega pasu - območja, posejanega z ledenimi skalami - boste nenadoma prešli v prazno vesolje.


Astronomi to mejo imenujejo Kuiperjeva pečina, ker gostota vesoljskih skal za njo tako drastično upade. Kaj je ustvarilo to "pečino"? Zgleda, da bi lahko bil edini odgovor 10. planet (oziroma po novem 9. planet!). To bi moral biti masiven objekt, velik tako kot Zemlja ali Mars, da bi lahko to območje tako temeljito počistil vesoljskih razbitin.
Dokazi za obstoj "planeta X" so mamljivi, pravi Alan Stern, astronom iz Southwest Research Institute v ZDA. A čeprav izračuni kažejo, da bi lahko takšno nebesno telo razložilo obstoj Kuiperjeve pečine, dozdaj še nihče ni videl tega opevanega planeta X.
Za to obstaja dober razlog. Kuiperjev pas je preprosto tako daleč stran, da je grozno težko dobiti dostojen vpogled v to območje. Morali bi iti tja in se dobro razgledati, preden bi lahko rekli karkoli konkretnega o tem področju. Na to pa bomo morali počakati še vsaj nekaj let. Nasine vesoljske sonde New Horizons so se leta 2006 odpravile raziskati prav to zadevo. Do Plutona bodo prispele šele leta 2015. Torej nas čakajo še zanimiva odkritja!

11. Signal Wow
Prišel je iz vesolja in je bil dolg 37 sekund. 15 avgusta 1977 je tako osupnil astronoma Jerryja Ehmana (tedaj na Ohio State University, ZDA), da je na računalniški izpis univerzitetnega radijskega teleskopa Big Ear zraven signala zapisal "Wow!". 32 let pozneje še vedno nihče ne ve, kaj je povzročilo ta signal. "Še vedno čakam na dokončno razlago, ki bo imela smisel," pravi Ehman.


Pulz sevanja, ki je prišel iz smeri ozvezdja Strelec, je bil omejen na ozko območje radijskih frekvenc okrog 1420 megahertzov. Ta frekvenca je del radijskega spektra v katerem je z mednarodnim dogovorom prepovedano vsakršno oddajanje. Naravni viri sevanja, kot so termalne emisije planetov običajno pokrijejo veliko širše območje frekvenc. Kaj je torej povzročilo signal?
Najbližja zvezda v tej smeri je oddaljena 220 svetlobnih let. Če je signal prišel od tam, bi moral biti posledica precej močnega astronomskega dogodka - ali pa je razlog mogoče napredna izvenzemeljska civilizacija, ki je uporabila osupljivo velik in močan oddajnik?
Dejstvo, da stotine poznejših pregledov istega koščka neba ni odkrilo ničesar podobnega signalu Wow, še ne pomeni, da niso za njim stali vesoljci. Ko premislite o dejstvu, da teleskop Big Ear v določenem trenutku pokriva samo eno milijoninko neba in da bi vesoljski oddajnik oddajal tudi v podobno majhen del neba, potem so možnosti, da znova odkrijete signal skrajno majhne.
Drugi verjamejo, da je za vsem skupaj kakšna dolgočasna razlaga. Dan Wertheimer, vodja znanstvenikov pri projektu SETI@home project pravi, da je signal Wow skoraj gotovo "onesnaženje" - radijska interferenca iz oddajnikov na Zemlji. "Videli smo veliko podobnih signalov in za vse te signale se je vedno izkazalo, da so posledica interference," pravi. Razprava se nadaljuje.

12. Ne tako konstantne konstante
Leta 1997 je astronom John Webb iz Univerze New South Wales v Sidneyu preučil svetlobo, ki je na Zemljo prispela iz oddaljenih kvazarjev (vrsta oddaljenih in zelo eksotičnih galaksij). Na svoji 12 milijard let dolgi poti je svetloba prečkala medzvezdne oblake kovin, kot so železo, nikelj in krom, in raziskovalci so opazili, da so ti atomi vpili nekatere fotone svetlobe iz kvazarjev - vendar ne tistih, katere so pričakovali.
Če so opazovanja pravilna, je edina smiselna razlaga ta, da je imela fizikalna konstanta, ki se imenuje konstanta fine strukture ali alfa, v preteklosti drugačno vrednost.
Ampak to je herezija. Alfa je izjemno pomembna konstanta, ki določa, kako svetloba interagira z snovjo - in se ne bi smela spreminjati. Njena vrednost je med drugim odvisna od naboja elektrona, hitrosti svetlobe in Planckove konstante. Bi se lahko ena izmed teh reči resnično spremenila?
Nihče v svetu fizike ni hotel verjeti Webbovim meritvam. Webb in njegova ekipa se že leta trudijo najti napako v svojih rezultatih. Vendar jim dozdaj to ni uspelo.
Rezultati Webba pa niso edini, ki predlagajo, da nekaj manjka v našem razumevanju konstante alfa. Nedavna analiza edinega znanega naravnega jedrskega reaktorja, ki je bil aktiven pred okrog 2 milijardami let, na kraju, ki je danes znan kot Oklo (Gabon, Afrika), prav tako nakazuje, da se je nekaj spremenilo v načinu, kako svetloba interagira s snovjo.
Razmerje nekaterih radioaktivnih izotopov, ki nastanejo v takšnem reaktorju, je odvisno od alfe. Zato preučevanje produktov cepljenja, ki so ostali kot posledica jedrskih reakcij, omogoča določanje vrednosti konstante v preteklosti. S to metodo je Steve Lamoreaux s svojimi sodelavci v Los Alamos National Laboratory (ZDA) pokazal, da se je alfa v zadnjih 2 milijardah let morda zmanjšala za več kot 4-odstotke.
Mnogi fiziki so trdno prepričani, da do spremembe v alfi ni moglo priti. Patrick Petitjean, astronom iz Institute of Astrophysics v Parizu, je s svojo ekipo preučil svetlobo kvazarja, ki jo je zaznal teleskop Very Large Telecsope (VLT) v Čilu. Pri tem ni našel nobenega dokaza, da se je alfa spremenila. Vendar Webb, ki sedaj pregleduje meritve VLT-ja, pravi, da potrebujejo bolj kompleksne analize, kot so jih izvedli francozi. Webbova ekipa sedaj dela na tej zadevi in bo mogoče kmalu razrešila stvar. "Težko je reči, kako dolgo bo to trajalo," pravi član ekipe Michael Murphy iz Univerze Cambridge. Konstantnost konstante alfa je torej še vedno na tapeti.

13. Hladna fuzija
Po večletnem zatišju se je vrnila. Hladna fuzija dejansko nikoli ni povsem odšla iz glav raziskovalcev. V desetletnem obdobju po letu 1989 so laboratoriji ameriške vojske izvedli več kot 200 eksperimentov, da bi preučili, če jedrske reakcije zlivanja (fuzija), ki ustvarijo več energije, kot jo porabijo - kar se zaenkrat dogaja le v notranjosti zvezd - lahko potekajo pri sobni temperaturi. Številni raziskovalci so v tem času razglasili, da verjamejo v možnost hladne fuzije, ki jo glavnina fizikov smatra za popolnoma nemogočo neumnost.
Z nadzorovano hladno fuzijo bi številni energetski problemi našega sveta v trenutku izpuhteli. Ameriško ministrstvo za energijo je leta 1989, po podrobnem pregledu dokazov sporočilo, da so rezultati oziroma dokazi za možnost hladne fuzije, ki sta jih tistega leta objavila fizika Martin Fleischmann in Stanley Pons iz Univerze Utah, neponovljivi in torej verjetno napačni.
Osnovna trditev "hladnofuzistov" je, da namakanje paladijevih elektrod v težko vodo - pri čemer se kisik združi v vodikovim izotopom devterijem - lahko sprosti velike količine energije. Priklop elektrod na napetost naj bi omogočil devterijevim jedrom, da potujejo na paladijevo elektrodo, kjer naj bi presegla naravno odbojnost in se združila s paladijevimi jedri. Hudič je, ker je fuzija pri sobni temperaturi po vseh veljavnih znanstvenih teorijah povsem nemogoča.
To ni pomembno, pravi David Nagel, inženir na George Washington University. Trajalo je 40 let, da smo lahko razložili superprevodnike, zato ni razloga, da bi kar odpisali hladno fuzijo. "Eksperimentalni dokazi so neprebojni," pravi. "Ne morete jih zanikati".

četrtek, 23. april 2009

13 stvari, ki nimajo smisla - četrtič

7. Tetranevtroni
Pred nekaj leti je pospeševalnik delcev v Franciji zaznal šest delcev, ki ne bi smeli obstajati. Imenujejo se tetranevtroni: štirje nevtroni, ki so skupaj povezani na način, ki kljubuje zakonom fizike.
Francisco Miquel Marques iz pospeševalnika Ganil se sedaj s sodelavci trudi, da bi eksperiment ponovili. Če jim bo uspelo, nas bodo ti tetranevtroni mogoče prisilili, da znova globoko razmislimo o silah, ki držijo skupaj atomska jedra.
Ekipa v Franciji je obstreljevala majhno tarčo ogljika z berilijevimi jedri in nato preučila ostanke, ki so odleteli v bližnje detektorje. Pričakovali so, da bodo videli dokaze o štirih posameznih nevtronih, ki so zadeli detektorje. Namesto tega so našli samo en blisk svetlobe na enem detektorju. Energija tega bliska je nakazovala, da so štirje nevtroni prispeli istočasno do detektorja. Seveda bi lahko bilo to zgolj naključje: štirje nevtroni so mogoče prileteli na isto mesto ob istem času. Ampak ta možnost je skrajno neverjetna.
A še vedno ne tako neverjetna, kot je obstoj tetranevtroni ,bi rekli nekateri, ker v standardnem modelu fizike delcev tetranevtroni preprosto ne obstajajo. Po znamenitem Paulijevem izključitvenem principu niti dva protona ali nevtrona v istem sistemu ne morata imeti enakih kvantnih lastnosti. Dejansko je močna jedrska sila, ki bi jih držala skupaj, uglašena na tak način, da ne more držati skupaj niti dveh nevtronov, kaj šele štiri.
Obstaja pa še več dobrih razlogov, da dvomimo o obstoju tetranevtronov. Če upognemo zakone fizike tako, da dovolimo, da se štirje nevtroni povežejo skupaj, nastane cel kaos. To bi pomenilo, da je mešanica elementov, ki je nastala po velikem poku nekonsistentna s tem, kar sedaj lahko vidimo, in še slabše, nastali elementi bi hitro postali pretežki, da bi vesolje zdržalo. "Mogoče bi se vesolje sesedlo, še preden bi imelo možnost, da bi se razširilo," pravi Natalia Timofeyuk iz Univerze Surrey v VB.
A v tem razmišljanju obstaja tudi nekaj lukenj. Uveljavljene teorije dovolijo tetranevtronom, da obstajajo - čeprav samo smešno malo časa. "To bi lahko bil razlog, da so štirje nevtroni zadeli Ganlijeve detektorje istočasno," pravi Timofeyukova. Obstaja pa še drug dokaz za idejo, da je snov lahko sestavljena iz večjega števila nevtronov: nevtronske zvezde. Ta telesa, ki vsebujejo ogromne količine vezanih nevtronov kažejo, da v igro pridejo zaenkrat še nepoznane sile, ko se nevtroni zberejo v tako veliki masi.

8. Anomalija vesoljskih sond Pionir
To je zgodba dveh vesoljskih sond. Pionir 10 je bil izstreljen leta 1972; Pionir 11 leto pozneje. Sedaj bi morala obe sondi že zdavnaj drseti v globoko vesolje, brez da bi ju še kdo spremljal. A njune trajektorije so se izkazale za daleč preveč zanimive, da bi jih ignorirali.
To je zato, ker jih neznana sila vleče oziroma potiska in povzroča, da pospešujeta. Ta pospešek je izjemno majhen, manj kot nanometer na sekundo na sekundo. To je enakovredno samo eni deset-milijardinki gravitacije na površju Zemlje, vendar je dovolj, da je zaneslo sondo Pionir 10 okrog 400.000 kilometrov izven načrtovane poti. Nasa je izgubila stik s Pionirjem 11 leta 1995, ki je do tiste točke doživljal povsem enak odklon, kot njegova sestrska sonda. Kaj je torej povzročilo to anomalijo?
Tega ne ve nihče. Nekatere možne razlage so že bile črtane, vključno z okvaro programske opreme, sončnim vetrom ali odtekanjem goriva. Če je vzrok nek gravitacijski efekt, potem je tak, o katerem ne vemo ničesar. Dejansko so fiziki tako zbegani, da so nekateri skrivnost povezali z drugimi misterioznimi pojavi.
Bruce Bassett iz Univerze Portsmouth v VB je predlagal, da ima zmešnjava s Pionirjem mogoče nekaj opraviti z spremembami v eni temeljnih fizikalnih konstant imenovani alfa. Drugi so govorili o vplivih temne snovi - ampak, ker še vedno ne vemo, kaj naj bi temna snov sploh bila - to ne pomaga mnogo. "Vse skupaj je tako noro intrigantno," pravi Michael Martin Nieto iz Los Alamos National Laboratory. "Imamo samo predloge, od katerih še noben ni bil dokazan".
Nieto je pozval k novim analizam podatkov o zgodnjih trajektorijah, ki bi po njegovem mogoče dale nove sledi. A da bi prišli do dna tega problema znanstveniki v resnici potrebujejo misijo, ki bo zasnovana specifično, da bi testirala nenavadne gravitacijske učinke v zunanjih sferah sončnega sistema.
"Enkrat bomo našli razlago," pravi Nieto. "Seveda upam, da bo prišla na dan kakšna nova fizika. Ampak ko enkrat fizik začne delati na osnovi upanja potem mu je usojen propad". Nieto se boji, da bo razlaga za anomalijo leta sond Pionir na koncu mogoče kakšen dolgočasen efekt, kot je neopažen izvor vročine na krovu plovila.

sobota, 18. april 2009

13 stvari, ki nimajo smisla - tretjič

Spet smo pri seznamu, gremo dalje:

5. Temna snov
Vzemite naše najboljše razumevanje gravitacije, uporabite ga pri vrtenju galaksij (galaksije se namreč vrtijo okrog svojega središča, tako kot se Zemlja vrti okrog Sonca) in hitro boste spoznali težavo: galaksije bi se po enačbah morale razleteti. Galaktična snov se vrti okrog središča, ker njen medsebojni gravitacijski privlak ustvarja centripetalne sile. Vendar pa v galaksijah še zdaleč ni dovolj mase, da bi lahko ustvarila tako hitro vrtenje, ki ga opazimo s teleskopi.
Astronomka Vera Rubin s Carnegie Institution v ZDA je v poznih 1970-tih opazila to anomalijo. Najboljši odgovor na to uganko, ki so ga fiziki lahko spravili skupaj, je bil, da so predlagali, da je tam zunaj več snovi, kot jo lahko vidimo. Zagata je bila, da nihče ni mogel razložiti, kaj bi lahko ta "temna snov" bila.
In še vedno nihče ne more. Čeprav so raziskovalci podali številne predloge o tem, kakšna vrsta delcev bi lahko sestavljala temno snov, trenutno o tem med njimi ni nobenega soglasja. Tako to ostaja velika zadrega v našem razumevanju vesolja. Astronomska opažanja nakazujejo, da temna snov predstavlja kar okrog 90-odstotkov mase v vesolju, a smo osupljivo nevedni kaj natanko naj bi bilo teh 90-odstotkov.
Mogoče ne moremo pogruntati, kaj je temna snov, ker le-ta preprosto ne obstaja. To bi bil zagotovo potek dogodkov, ki bi prijal Rubinovi. "Če bi lahko izbrala svojo najljubšo možnost, potem bi rada videla, da bi bili Newtonovi zakoni zelo spremenjeni, da bi lahko pravilno opisali gravitacijske interakcije na velikih razdaljah," pravi. "To je bolj privlačno, kot pa nova vrsta snovi subatomskega delca."

6. Vikingov metan
20. julij, 1976. Gilbert Levin je na robu svojega stola. Na milijone kilometrov stran na Marsu so sonde Viking postrgale nekaj zemlje s površine in jo pomešale s hranili označenimi z ogljikom-14. Znanstveniki pri odpravi so se strinjali, da če bodo Levinovi instrumenti na sondah zaznali izpuste metana z ogljikom-14, potem mora na Marsu obstajati življenje.
Viking je sporočil pozitiven rezultat. Nekaj je posrkalo hranila, jih prebavilo in potem izpustilo plin, označen z ogljikom-14.
Zakaj potem ni bilo zabave in šampanjca?
Zato, ker nek drug inštrument, ki je bil zasnovan, da bi zaznal organske spojine, za katere se smatra, da so bistvena sestavina življenja, ni zaznal ničesar. Skoraj vsi znanstveniki so se zbrali na strani skeptikov in so razglasili Vikingovo odkritje za lažno pozitivno. Pa je bilo res?
Argumenti so še vedno deljeni, vendar rezultati Nasinih najnovejših sond kažejo, da je bilo površje Marsa v preteklosti skoraj zagotovo vlažno in zatorej primerno za življenje. Levin pravi, da je do sedaj vsaka odprava na Mars dala dokaze, ki podpirajo njegove zaključke in da nobena ni bila v nasprotju z njimi.
Levin torej stoji za svojimi trditvami in pri tem ni več tako osamljen. Celični biolog Joe Miller iz University of Southern California je ponovno preučil njegove podatke in meni, da izpusti kažejo znake cirkadianega cikla. To pa močno nakazuje na življenje.
Levin sedaj lobira pri Nasi za novo, modificirano odpravo na Mars, ki bi iskala "kiralne" molekule. Te molekule obstajajo v dveh verzijah - levi in desni. Medtem ko živi organizmi uporabljajo molekule samo z eno kiralnostjo, neživa kemija proizvaja obe vrsti molekul v enakem številu. Če bi odprave v prihodnosti na Mars zaznale tudi takšen "kiralen" odtis na molekulah, bi bil to dozdaj naš najboljši dokaz za življenje na Marsu.

četrtek, 16. april 2009

13 stvari, ki nimajo smisla - drugič

No, da nadaljujem s prejšnjim seznamom 13 stvari v znanosti, ki "nimajo smisla":

3. Ultra-energetični kozmični žarki
Morda ste kdaj kje že prebirali o teh visoko energetičnih kozmičnih žarkih, niste pa vedeli, zakaj bi bili ti na videz obsurni žarki tako zanimivi. Sedaj boste vedeli zakaj:
Več kot desetletje fiziki na Japonskem opažajo kozmične žarke, ki ne bi smeli obstajati. Kozmični žarki so delci - večinoma protoni, včasih pa tudi težja atomska jedra - ki skoraj s svetlobno hitrostjo potujejo skozi vesolje. Nekateri kozmični žarki, ki jih zaznamo na Zemlji, nastanejo v nasilnih dogodkih, kot je supernova, vendar še vedno ne poznamo izvorov najbolj visoko-energetičnih delcev, ki so najbolj energetični delci, ki smo jih kdajkoli videli v naravi. Vendar to ni osrednji misterij.
Ko delci kozmičnih žarkov potujejo skozi vesolje v trkih z nizko-energetičnimi fotoni (ki so vseprisotni v vesolju) izgubljajo energijo. Einsteinova posebna teorija relativnosti narekuje, da vsak kozmični žarek, ki doseže Zemljo in izvira izven naše galaksije, doživi na svoji poti toliko trkov s fotoni, pri katerih izgublja energijo, da je lahko njegova maksimalna energija 5x10na19 elektronvoltov. To je znana kot Greisen-Zatsepin-Kuzminova meja.
Vendar so v zadnjem desetletju detektorji delcev Akeno Giant Air Shower Array na Univerzi Tokyo zaznali kar nekaj kozmičnih žarkov z energijo nad mejo GKZ. Teoretično bi lahko ti žarki torej prišli samo iz notranjosti naše galaksije. Vendar astronomi ne morejo najti nobenega izvora teh kozmičnih žarkov v naših galaksiji. Kaj se torej dogaja?
Ena možnost je, da je nekaj narobe z rezultati detektorjev Akeno. Druga je, da se je Einstein motil. Njegova posebna teorija relativnosti pravi, da je prostor enak v vseh smereh. Kaj pa če se lahko delci v eni smeri gibljejo lažje, kot v drugih? Potem bi lahko kozmični žarki obdržali več svoje energije in premagali GZK mejo.
Fiziki iz Pierre Auger eksperimenta v Argentini sedaj mrljivo delajo na tem problemu. Uporabljajo 1600 detektorjev, ki so razporejeni na 3000 kvadratnih kilometrih, s čimer bi morali ugotoviti energijo kozmičnih žarkov in posvetiti več svetlobe na rezultate Akena.
Alan Watson, astronom iz Univerze Leeds, VB in predstavnik projekta Pierre Auger, je prepričan, da je za tem skriva nekaj zanimivega. "Nimam dvomov, da dogodki nad 10na20 elektronvolti obstajajo. Dovolj je primerov, da me je prepričalo," pravi. Vprašanje je, kaj to ti dogodki? Koliko delcev prihaja na Zemljo in iz katere smeri? Dokler tega ne bomo vedeli, kdove kako eksotična je resnična razlaga tega fenomena.

4. Rezultati Belfastske homeopatske študije
Farmakologinja Madeleine Ennis iz Queen's University v Belfastu je bila božja šiba homeopatije. Ostro je nastopala proti trditvam homeopatov, da se lahko zdravilo razredči do te točke, da raztopina ne vsebuje niti ene same molekule zdravila ampak čisto vodo, in ima kljub vsemu zdravilne učinke. A stvari so se obrnile, ko se je Madeliene odločila, da enkrat za vselej dokaže, da je homeopatija prazno govoričenje.
V enem svojih člankov je Ennisova opisala, kako je njena ekipa pogledala učinke ultra-razredčene raztopine histamina na človeške bele krvničke, ki so vpletene v vnetje. Ti bazofili sproščajo histamin, ko so celice napadene. Ko je histamin enkrat sproščen zavira, da bi ga bazofili sproščali še več. Študija, ki je bila ponovljena v štirih različnih laboratorijih, je odkrila, da so homeopatske raztopine - tako razredčene, da verjetno niso vsebovale niti ene molekule histamina - delovale enako kot histamin. Ennisova mogoče ni zadovoljna s trditvami homeopatov, vendar priznava, da se učinek ne more povsem izključiti.
Kako bi torej to lahko delovalo? Homeopati pripravljajo svoja zdravila tako, da raztopijo stvari, kot je oglje ali pajkov strup v etanolu in potem redčijo to "osnovno zmes" znova in znova v vodi. Homeopati trdijo, da ne glede na to, kolikokrat so zmes redčili, originalno zdravilo pusti v vodi nekakšno vrsto "odtisa". Posledično ne glede na to, kako razredčena postane raztopina, ima še vedno odtise zdravila.
Lahko razumete, zakaj Ennisova ostaja skeptična. In še vedno ostaja res, da dosedaj nobeno homeopatično zdravilo ni pokazalo učinkov v pravilno izvedenih kliničnih študijah. A "Belfastska študija" nakazuje, da se nekaj vendarle dogaja. Ennisova v članku pravi "Nismo sposobni razložiti naših rezultatov in jih sporočamo, da spodbudimo druge, da nadalje raziščejo ta fenomen." Če bi bili rezultati resnični, pravi, potem so posledice globoke - morda bi morali na novo napisati fiziko in kemijo.

P.S. Poleg omenjenega članke Ennisove nisem uspel zaslediti, da bi objavila še kakšen tak članek o homeopatiji. Poleg tega pa na Wikipediji piše, da je pozneje skupina raziskovalcev poskusila ponoviti rezultate Ennisove, vendar jim ni uspelo - ni pa naveden vir do ustrezne znanstvene publikacije...

Dobro, ostalo je še 9 stvari, o katerih pa naslednjič...

sreda, 15. april 2009

13 stvari, ki nimajo smisla

Na tale zlo kul seznam 13 stvari v znanosti, ki nimajo smisla, sem naletel v reviji New Scientist. Je tako zanimiv, da ga preprosto moram posredovati naprej:

1. Placebo efekt
Tega ne poskušajte doma. Nekajkrat na dan, nekaj dni zapored, nekomu povzročate bolečino. Do zadnjega dne eksperimenta bolečino nadzorujete z morfijem (znan blažilec bolečin), zatem pa morfij zamenjate s fiziološko raztopino (navadna sol, raztopljena v vodi). Po zdravi logiki fiziološka raztopina ne bi smela zmanjšati bolečine, mar ne? No, izkaže se, da jo!
To je efekt placeba - nekako, včasih, nekaj, kar ne bi smelo imeti nobenega učinka, povzroči zelo velik efekt. Ko je Fabrizio Benedetti iz Univerze Turin v Italiji izvedel zgoraj omenjeni eksperiment, je dodal še zadnjo piko na i. Nekaterim ljudem je v fiziološko raztopino primešal nalokson, zdravilo, ki blokira učinke morfija. Sledil je šokanten rezultat - protibolečinski efekt fiziološke raztopine je izginil.
Kaj se torej dogaja? Zdravniki poznajo placebo efekt že najmanj desetletja (današnje klinične študije zdravil pravzaprav preverjajo učinek zdravila nasproti placebu!) in Benedettejev rezultat z naloksonom kaže na to, da je v ozadju placebo efekta biokemija. Vendar več od tega o placebu preprosto ne vemo.
Benedetti je od tedaj pokazal, da placebo lahko prav tako zmanjša mišično drhtenje in togost pri ljudeh s Parkinsonovo boleznijo. Njegovi raziskovalci so izmerili aktivnost živčnih celic (nevronov) v možganih ljudi, potem ko so jim vbrizgali fiziološko raztopino. Odkrili so, da so se posamezni nevroni v subtalamičnem jedru (pogosta tarča pri kirurških posegih zdravljenja Parkinsonove bolezni) začeli redkeje prožiti, ko so pacienti dobili fiziološko raztopino. Aktivnost nevronov se je zmanjšala in simptomi so se izboljšali - placebo je definitivno nekaj počel.
Veliko še moramo spoznati, kaj se tu dogaja, pravi Benedetti, a ena stvar je jasna: um lahko vpliva na biokemijo telesa. "Odnos med pričakovanjem in terapevtskim izidom je čudovit model za preučevanje sovplivanje telesa in uma," pravi. Raziskovalci morajo sedaj odkriti, kako in kje deluje placebo efekt. Mogoče pri nekaterih boleznih sploh ne deluje ali pa pri različnih boleznih obstaja skupen mehanizem. Trenutno tega preprosto še ne vemo.

2. Problem obzorja
Naše vesolje izgleda zelo enakomerno, oziroma uniformno. Poglejte po kozmosu od enega konca vidnega vesolja do drugega in videli boste, da ima mikrovalovno sevanje ozadja (sevanje, ki je ostanek velikega poka), ki napolnjuje vesolje, povsod enako temperaturo. To morda ni presenetljivo, dokler ne pomislite na to, da sta oba konca vesolja skoraj 28 milijard svetlobnih let narazen, naše vesolje pa je staro samo 14 milijard let. Nič ne more potovati hitreje od svetlobe, zatorej ni šans, da bi lahko toplotno sevanje v tem času prepotovalo med obema obzorjema in izravnalo vroče in mrzle kotičke, ki so nastali v velikem poku, ter za sabo pustilo termično ravnovesje, ki ga sedaj vidimo.
Ta "problem obzorja" povzroča kozmologom velik glavobol, zato so prišli na dan z nekaterimi precej divjimi idejami, ki ga navidez rešijo. Tak primer je slavna teorija "inflacije".
Problem obzorja lahko rešimo tako, da predpostavimo, da se je vesolje za trenutek, takoj po velikem poku, razširjalo ultra-hitro, pri čemer se je napihnilo za faktor 10na50 v času 10na-33 (skratka v nepredstavljivo kratkem času se je nepredstavljivo povečalo). Ampak ali so to morda le pobožne želje? "Inflacija bi bila razlaga, če bi se zgodila," pravi astronom Martin Rees iz Univerze Cambridge. Težava je, ker nihče ne ve, zakaj bi se takšna inflacija na prvem mestu sploh zgodila.
Zato inflacija reši eno skrivnost in hkrati ustvari drugo. Problem obzorja bi prav tako lahko rešila razlika v hitrosti svetlobe (svetloba bi bila torej v preteklosti hitrejša), vendar je ta ideja enako impotentna pred vprašanjem "zakaj bi bilo tako?". V znanstvenih terminih tako enakomerna temperatura sevanja ozadja ostaja anomalija.

Vredu, dovolj bo za danes...ostalih 11 stvari, ki nimajo smisla bom zapisal naslednjič.

torek, 07. april 2009

Pozor, galaktična konstrukcija v teku!

Najbolj vroč kostanj iz sveta znanosti prejšnji teden je bil zagotovo "robot-znanstvenik", ampak v temle zapisu se ne bom spravljal nad to pogruntavščino (mogoče jo bom obdelal v naslednjih dneh, ker je res zanimiva) - spravil se bom raje nad astronomijo in sicer nad članek, objavljen na čedalje bolj popularnem in razvpitem internetnem serverju arXiv.org.
Sicer pa, kaj bi govoril...slike iz članka govorijo same zase in definitivno kažejo na obstoj zelo zelo zelo hiper super napredne civilizacije nekje zunaj v prostranstvih vesolja:
Poglejte si naprimer spodnji astronomski posnetek:


Ste uspeli prebrati "galaktičen napis": We apologise for the inconvenience? Ja? Dobro, berite dalje:


Da, res piše "Caution! Structure formation in progress".

Res je - delays possible for 7 Gyr...

Avtorji članka opozarjajo, da so tovrstne razporeditve galaksij, ki zavzemajo obliko stavkov v angleščini (precej čudno!) zelo nenavadne in potencialno kažejo na obstoj zelo razvite nezemeljske rase vesoljcev, ki imajo očitno v teku orjaške medgalaktične konstrukcije...
Ne vem, ne vem - mene slike prepričajo :)
Drugače pa je ta "študija" del zlo zanimivega projekta z imenom Galaxy Zoo. Galaktični živalski vrt je projekt, pri astronomi katerem spodbujajo ljudi, da jim pomagajo klasificirati okrog četrt milijona galaksij - uf, dlakocepsko delo, ni kaj! Sliši se nekaj podobnega, kot vsa ta zmešnjava genov in drugih pojav v našem genomu, ki jih skušajo razvrstiti genetiki...

sreda, 01. april 2009

Končno okronan z dr.


Včeraj sem končno opravil zagovor svojega doktorata in se s tem rešil "Damoklejevega meča" nad svojo glavo, ki ga v nekem smislu predstavlja status mladega raziskovalca (pogodbo o tem statusu namreč podpišeš s klavzulo, da boš vrnil prejeti denar, če v roku ne doktoriraš...). V glavnem, sem zelo vesel...
Zaenkrat še ne vem točno, kaj bom v prihodnje počel...dva meseca bom še delal v svojem sedajšnjem laboratoriju, potem pa? Ne vem, upam, da se bo odprlo kako dobro raziskovalno mesto zame ali kaj podobnega...razmišljal sem celo, da bi šel povsem ven iz znanosti, ampak mi je včeraj kar nekaj ljudi reklo, da bi bilo to škoda....
Vsekako bo pa celopoletni dopust zelo prijal! :)

Aja, še to oddaja Frekvenca X je sedaj na voljo tudi na podcastu - tule. Ta četrtek ob 17.10 bo oddaja zopet na sporedu, teme so zanimive, tako da vabim vse k poslušanju :)
Povabil bi pa tudi vse, da mi sporočite, kakšna se vam zdi oddaja - kaj je po vašem dobro, kaj manj dobro, česa je preveč in česa premalo...