Znanost, duša in Bog

Najprej je bil Bog, potem pa je prišla Znanost in začele so se porajati domneve, da je Bog sedaj morebiti odveč. Morebiti je odveč tudi duša, kajti v sodobni nevroznanosti zanjo ni kaj dosti prostora...
Kakorkoli že, ta teden je bilo mogoče takšno vreme ali pa je v igri celo kakšno (Božje?) naključje, da so se v kar nekaj časopish razpisali na temo znanosti in Boga. V Delu smo tako lahko brali prispevek z naslovom "Zakaj se znanstveniki ne igrajo Boga", v reviji Nature esej ameriškega profesorja psihologije in antropologije Pascal Boyerja "Religion: Bound to believe?", v reviji New Scientist članek "Creationists declare war over the brain" ter v reviji Scientific American prispevka "The Christian Man's evolution: How Darwinism and Faith can Coexist" in "Never say Die: Why we can't Imagine Death"
Vsi omenjeni rokopisi se lotevajo problematike soobstoja znanosti in Boga ali znanosti in duše. Jaz bi se vprašal tole - ali lahko znanost resnično dokaže, da Bog ne obstaja (mogoče so nekateri celo mnenja, da je to že dokazala) oziroma, da ne obstaja duša? Oziroma, kaj bi to dejansko pomenilo?
Kar se tiče duše, je nevroznanost pravzaprav že razglasila njeno smrt, čeprav kaže, da to nima kaj večjega vpliva na splošno verovanje ljudi vanjo. To je po eni strani verjetno zato, ker ostaja domneva, da je zavest (oziroma, kar je bila prej duša) v celoti posledica možganskih procesov, zaenkrat bolj znotraj znanosti in je raziskovalci ne propragirajo na veliko med ljudi. Kljub temu, da v nevrobiologiji trenutno torej ni prostora za nematerialno, od možganov neodvisno zavedno entiteto (dušo), nekateri raziskovalci vseeno poskušajo to idejo oživiti - en tak primer je nedavna vest, ki sem jo zasledil, da nameravajo britanski zdravniki narediti eksperiment, s katerim bi ugotovili, ali se pri pojavu t.i. zunajtelesne izkušnje ob klinični smrti (to je to, ko nekateri pacienti umrejo, potem pa jih po nekaj minutah klinične smrti zdravniki uspejo oživeti - in dosti izmed teh pacientov poroča o zunajtelesnih doživetjih, ko lebdijo nad svojim telesom npr.).
Pri Bogu ni tako preprosto, kajti kot prvo, niti ni jasno, katera veja znanosti bi lahko razglasila njegovo "smrt" (pri duši je logično, da se v to spustijo nevroznanstveniki), mogoče se po eni strani za to primerne še najbolj zdijo fiziki, vendar bi ti ob trenutnih teoretičnih problemih na vseh koncih svoje vede (od kvantne mehanike, do velikega poka) mogoče bolj potrebovali Boga, kot pa ga zavračali... :) Morda se zdi, da Darwinova evolucija, torej biologija, še najbolj učinkovito pokoplje idejo o vsemogočnem, popolnem Bogu, vendar je to mogoče samo na prvi pogled. Čeprav se marsikomu zdi evolucija z vso svojo naključnostjo, naravnim izborom, napakami (samo poglejte si, kako je sestavljen človeški genom!) očitno nezdružljiva z Bogom, je pri tem že sam problem to, da si nekdo misli, da si lahko predstavlja, kako bi Bog nekaj izpeljal oziroma, kako ne bi smel nečesa izvesti, oziroma, kako bi bilo bolje nekaj izvesti...
Kakorkoli že obrnemo, sem želel povedati predvsem naslednjo misel, po kateri se mi zdi soobstoj znanosti in Boga, duše, vil, palčkov, velikanov, vesoljcev...itd. čisto možen. Recimo, da znanost dokaže, da palčkov ni (čeprav vemo, da znanost nikoli ne more absolutno dokazati neobstoj nečesa, ali pravzaprav tudi obstoj nečesa...), ampak recimo, da to dokaže - če nekdo na drugi strani v sebi čuti, da palčki obstajajo in v to verjame, potem je to njegov resničen notranji občutek. Zamislite si recimo črno barvo - znanstveniki nam vedo povedati, da to v resnici ni barva, ker črna telesa ne oddajajo elektromagnetnega sevanja (kot npr. tista, ki so zelene barve, ki oddajajo določeno valovno dolžino, ki jo naši možgani pretvorijo v barvo), ampak mi vseeno to stvar notranje dojemamo kot črno barvo. Ne glede na to, koliko nam bo nekdo dopovedoval, da to v resnici ne obstaja, našega notranjega občutka o črni barvi ne bo mogoče spremeniti. In konec koncev, tudi ni smisla, da bi ga spreminjali. Zaradi te "razsvetlitve" nihče ne bi živel bolj srečno, ker bi končno živel v resnici, da črne barve ni in ne bi bil več ujetnik svojih neumnih iluzij.
Mislim, da sta tudi Bog in duša notranja občutka, ki jih nekateri resnično zaznavajo in da je spraševanje o resničnosti teh notranjih občutkov povsem nepotreben. To samo po sebi ne pomeni ne to, da je nekdo v hudi zmoti, da ima iluzije, da je neumen, šibek...itd. Preprosto ima ta občutek. Znanstvena dejstva tega ne morejo spremeniti. Recimo, predstavljajte si nasprotno pozicijo, da ste ateist in nekega dne v Nature izide članek z naslovom "Absolutni dokaz za obstoj Boga" - ali boste zaradi tega, ker ste prebrali ta članek in videli elegantne enačbe, ki dokazujejo Boga tudi sami resnično začeli verjetni ali bolje rečeno notranje čutiti Boga? Najbrž ne. Tako kot vam članek z naslovom "Zakaj je modra barva v resnici rdeča" ne bi prav nič pomagal pri tem, da bi modro nebo videli rdeče.
V resnici nasprotij med znanostjo, Bogo, dušo in še marsičem drugim torej ni. Problem je samo v sprejemanju in spoštovanju tega, kar mislimo, verjamemo in čutimo različni ljudje.

"Umazana" zgodovina letošnje Nobelove nagrade za medicino

Mogoče ste kaj spremljali letošnjo podelitev Nobelovih nagrad in veste, da so to prestižno nagrado za medicino dobili trije znanstveniki - Francoz Luc Montagnier, Francozinja Francoise Barre-Sinoussi ter Nemec Harald zur Hausen.
Sedaj pa - zanimiva sta Francoza, še posebej Montagnier... Ta dva sta Nobelovo namreč dobila za "njuno odkritje človeškega virusa imunske pomankljivosti," če citiram uradno izjavo Nobelovega komiteja (gre se seveda za virus HIV, ki povzroča bolezen AIDS, če je komu to ušlo...). Vsekakor si to pomembno odkritje zasluži Nobelovo nagrado in reči moramo da je pravzaprav prišla nekoliko pozno - okrog četrt stoletja po odkritju. No, med znanstveniki pa se je takoj po razglasitvi nagrajencev začelo šepetati, da je bil morda nekdo po krivem izpuščen...in ta nekdo je Ameriški virolog Robert Gallo.
Da, da, morda je zgodba v ozadju odkritja virusa HIV prispevala k temu, da so Nobelovo nagrado za njegovo odkritje podelili šele po 25 letih (recimo lanska Nobelova za medicino je bila podeljena za odkritje, ki se je zgodilo pred dobrimi desetimi leti...). Ta zgodba je pravzaprav ena bolj umazanih in spletkarskih dogodkov v zgodovini znanosti, dejansko se je razširila celo na spor dveh držav - Francije in Amerike in posredovati sta morala celo oba tedanja predsednika, Ronald Regan in Jacques Chirac, da so se zadeve umirile.
Zelo na kratko - stvar je bila v tem, da so francoski raziskovalci pod vodstvom Luc Montagnierja leta 1983 prvi odkrili virus AIDSA, ki so ga tedaj poimenovali LAV (odkritje so objavili leta 1983 v reviji Science). Nato pa so ameriški virologi pod vodstvom Roberta Galla leto dni pozneje sporocili, da so oni prvi odkrili virus AIDSA (ki so ga poimenovali HTLV-IIIB), odkritje so objavili leta 1984 v reviji - kateri le - Science!). Malo pozneje pa se je izkazalo, da so američani opisali isti virus kot francozi in še več - izolirali so ga iz vzorcev, ki jim jih je prijazno poslal Montagnier (tistih vzorcev, v katerih je našel virus AIDS-a seveda). Gallo je celo v svojih znanstvenih člankih objavil slike virusa, ki so jih prekopirali od francozev!
Nato so se sprožili hudi prepiri, zadeva je bila medijsko zelo odmevna, nato pa se je v 1990-tih vse skupaj pomirilo - bolje rečeno pometlo pod preprogo - Gallo in Montagnier sta si segla v roke in javnost sporočila, da sta se pobotala (sedaj sta kao "prijatelja"), pobotala pa sta se tudi Regan in Chirac, Amerika in Francija pa sta dobili obe pravice za trženje testov za virus HIV (o ja, v igri so bile tudi velikanske vsote denarja).
Zdaj, kolikor sem imel v teh štirih letih doktorskega študija okusiti znanstveni svet, sem spoznal, da zahrbtnost, ponarejanje, kraja in laganje med znanstveniki niso nič manj pogosti, kot v kateremkoli delu družbe. Kakršnakoli je sedaj že uradna razlaga dogodkov o odkritju virusa HIV, je meni jasno, da je tedaj Gallo preprosto lagal in ponarejal svoje rezultate - ter si na ta način celo prislužil naziv "so-odkritelja virusa HIV". Poanta je samo v tem, da si je Gallo to lahko privoščil. Bil je svetovno priznan virolog in to iz Amerike. Če bi to naredil kdo iz Nemčije ali pa bognedaj iz tedanje Sovjetske zveze, bi se ga gladko spregledalo in izobčilo. Gallo pa je kljub tej svoji neverjetni packariji - ki je bila celo tako očitna, da je nihče ni mogel spregledati (recimo, par let pozneje je Gallo v reviji Nature celo priznal, da je bil njegov virus pravzaprav francoski in se je opravičil, da je po pomoti prišlo do "okužbe njihovih vzorcev v laboratoriju s francoskim virusom..." - je sploh potreben komentar na to?) je Gallo vseeno ostal eden najbolj eminentnih ameriških biologov in je za svoje delo prejel številne znanstvene nagrade.
Prepričan sem, da če bi kaj takšnega naredil nekdo iz našega Inštituta Jožef Štefan bi lahko šel samo še klošarit ob Ljubljanco...
Ampak, glej ga zlomka, Gallo pa sedaj Nobelove le ni dobil. To je zanimivo, ker so mnogi pričakovali, da jo bo po politični zgladitvi spora dobil, kot nekakšna zadnja pika na i, da je bil vse skupaj samo en velik nesporazum in da Gallo ni naredil ničesar narobe. Še bolj je zanimivo to, da mnogi mislijo, da si Gallo pravzaprav zasluži Nobelovo nagrado...(res je tudi, da je njegova ekipa pozneje prva resnično dokazala, da virus HIV povzroča AIDS). Kakorkoli, zgodba o odkritju virusa HIV je samo poučen primer, da so tudi znanstveniki krvavi pod kožo in da tudi tukaj velja zakon močnejšega. Zato bi čestital letošnjemu Nobelovemu komiteju za medicino, da se niso šli politične računice!

P.S.
Kdor si želi pa izvedeti malo več o "HIV vojni" pa si lahko prebere tale dober prispevek iz NewScientista.