petek, 25. julij 2008

Preživel sem romantično noč v jami z neandertalko!?

Khm, mar smo ljudje pred tisočletji res flirtali z našimi neandertalskimi sorodniki?

Zanimivo, da se smatra, da se znanstveniki kao izogibajo rumenim tračem v stilu "kdo je s kom?", oziroma, da se posvečajo resnim vprašanjem o vesolju in življenju, kajti njihovo večletno srdito prepiranje o tem ali smo ljudje seksali z neandertalci bi lahko čisto mirno uvrstili tudi v Lady ali pa kak Cosmopolitan, če sem malo zloben... :)
Ampak okej, recimo, da je spolno življenje naših prednikov zelo zelo resna in pomembna znanstvena tema. Konec koncev bi bili ljudje mogoče manj arogantni, obenem pa bolj sprejemljivi za "nestandardne spolne prakse", če bi raziskovalci dokazali, da smo nekoč hodili v posteljo celo z neandertalci oziroma smo od njih pokasirali tudi kakšen gen. Seks s sorodnikom ali pripadnikom istega spola se nasproti temu zdi mala malica, mar ne?

Povod v tale sestavek je nedavna študija italijanskih raziskovalcev, ki so na podlagi genetske analize DNK naših prednikov prišli do sklepa, da ljudje in neandertalci niso spolno občevali (oziroma bolj tehnično rečeno za sabo vsaj niso puščali mešanih potomcev).
Raziskovalci pod vodstvom evolucijskega antropologa Guido Barbujanija iz Univerze Ferrera so v zadnji številki revije PLoS ONE predstavili rezultate analize DNK (mitohondrijske) 28.000 let starega predstavnika naše vrste (in sicer Cro-Magnonskega človeka). Njihova analiza baje ne kaže sledi mešanja med ljudmi in neandertalci.

Najnovejša genetska študija pa zagotovo ne bo prepričala trdovratne struje znanstvenikov, ki so prepričani, da se je medvrstni seks dogajal. In to ne brez dobrega razloga:
Na eni strani so paleoantropologi, kot je Erik Trinkaus iz Univerze Washington, ki je po Evropi v zadnjih letih izkopal že nekaj okostnjakov, ki naj bi po njegovem kazali jasne značilnosti mešanja med nami in neandertalci. Najbolj slaven tovrstni primerek sploh je "otrok Lagar Velha" (ali Lapedo otrok), ki ga je Trinkaus našel leta 1999. Ta otroški okostnjak naj bi kazal jasne značilnosti neandertalcev in ljudi obenem, kar po Trinkausovem mnenju pomeni, da je potomec neandertalca in človeka.
Na drugi strani pa so paleogenetiki, kot je Bruce Lahn (huda glavca iz Univerze Čikago!). Ta je leta 2006 v izvirni genetski študij 2006 ugotovil, da ljudje nismo samo seksali z neandertalci, ampak smo od njih dobili celo eno obliko gena mikrocefalin. Ta gen vpliva na nič drugega kot razvoj možganov!

Zgodba se torej bere huje kot trači o Brad Pittu in Angelini Joli...

Kakorkoli, zadnja genetska analiza Cro-Magnonskega človeka ni zabila zadnjega žeblja v to krsto, če ne drugega je potrebno vedeti, da mitohondrijska DNK, za katero je šlo pri tej študiji, predstavlja samo slabih 0,0006% človeškega genoma.
Mogoče bo stvar kaj bolj jasna, ko bo dokončan neandertalski genom - ja, prav ste slišali - nemški "genetski Rambo" Svante Pääbo namreč že nekaj let dela na tem. Pravzaprav je leta 2006 v Science že objavil majhen del neandertalskega genoma...

Konec koncev pa - pa kaj potem, če so se naši predniki navsepoprek dajali dol ali pa če so bili seksualni puritanski čistuni, a je to res tako pomembno? :)

sobota, 19. julij 2008

Lov na nove Svetove

Je naša Zemlja res tako edinstvena v vesolju? Ali pa je tam zunaj na tisoče, če ne na milijone podobnih planetov?
Odgovora zaenkrat še ne vemo čisto točno, vendar vse bolj kaže da naš planet ni kozmični unikat. Odkrivanje planetov izven našega osončja (t.i. eksoplanetov) je trenutno ena najbolj vročih žemljic v astronomiji, če ne vsej znanosti. Po tisočletjih nemočnih ugibanj smo šele pred desetletjem končno dobili prvo potrditev, da okrog drugih zvezd tudi krožijo planeti. Trenutno so astronomi odkrili že več kot 300 eksoplanetov, to pa je šele začetek. Po najnovejših izračunih vesolje gosti na milijone, če ne na milijarde planetov. Pri tem pa je skoraj nemogoče, da ne bi v vsej tej planetarni množici obstajali Zemlji podobni planeti, ki bi lahko gostili življenje. V prihodnjih letih (mogoče celo mesecih!) se lahko nadejamo poročil o odkritju prav takšnih planetov in mogoče tudi znakov življenja na njih.

Sicer pa je zgornji sestavek le pokušina za moj članek v današnji Delovi Sobotni prilogi pod naslovom "Iskanje zlatolaske - planeta podobnega Zemlji". Tu lahko izveste vse o lovu na nove svetove...

P.S.
Nasa ima zelo lepo stran in katalog novih planetov, vredno ogleda!

ponedeljek, 14. julij 2008

Novodobni odštekani znanstveniki - 1.del: Gospod šesti čut

Odštekanci, norci, odpadniki, izobčenci, personas non grata, heretiki, mazači...tako v znanstvenih krogih imenujejo junake te serije.

Predstavitev sage:
Tole bo prvi del ene razvedrilne sage o "odštekanih raziskovalcih" - tistih, ki zagovarjajo za mainstream znanstveno srenjo docela čudaške teorije, koncepte in ideje, vendar pa jih lahko vseeno uvrstimo med znanstvenike (čeprav so za "prave znanstvenike" ponavadi psevdo-znanstveniki in mazači). Odštekani znanstveniki imajo akademske naslove, akademske položaje (ali so jih imeli), njihovo delo pa temelji na znanstvenemu pristopu (s čimer se "pravi znanstveniki" sicer ne bi strinjali).
Obenem so sedaj živeči in delujoči, torej ne bomo govorili o odštekanih pokojnikih. Kar se še definicije odštekanosti tiče - za odštekanost zagotovo ni dovolj, da imaš odštekano frizuro tipa Albert Einstein. Na koncu koncev pa bo vsakdo pri sebi prisodil, koliko nor ali ne-nor je kakšen izmed naših odštekancev.

Gospod šesti čut
dr. Rupert Sheldrake med znanstveniki nima ravno veliko prijateljev, pravzaprav bi lahko rekli, da ga je uradna znanost izobčila. Njegove teorije zmerjajo za psevdo-znanstveno mazaštvo in prodajanje magije. Če bi bila v znanosti inkvizicija, bi gospod Sheldrake zagotovo zgorel na kakšni grmadi.

Le s čim si je dr. Sheldrake nakopal takšen srd drugače umirjenih gospodov z belimi bradami?

Zagotovo ne s svojo izobrazbo - Sheldrake je študiral biokemijo na Cambridgeu, filozofijo in zgodovino na Harvardu, ter nato na Cambridgeu naredil doktorat iz biokemije. Zatem je bil raziskovalec na raznih inštitutih (imel je celo svoj laboratorij na Cambridgeu). Okej, do sem vse lepo in prav...
Ampak...kaj, ko je začel pisati knjige z naslovi kot so: Nova znanost življenja: hipoteza morfične resonance (ang. The new science of life: the hypothesis of morphic resonance) ali pa Psi, ki vedo, kdaj njihovi lastniki pridejo domov in druge nerazložene moči živali (ang. Dogs that know when their owners are coming home and other unexplained powers of animals) ter Občutek, da nekdo strmi vate in drugi vidiki razširjenega uma (ang. The sense of being stared at and other aspects of the extended mind)...
ni čudno, da se je nanj zgrnila nevihta.

Kakorkoli, Sheldraku zagotovo ne moremo očitati, da je dolgočasen ali da se loteva stvari, ki niso zanimive.
Njegove teorije morfične resonance na tem mestu ne bom opisoval, tiste ki pa jih zanima, naj si pogledajo njegove intervjuje tule, tule in tule. V splošnem gre za zlo kontroverzne ideje o evoluciji, zavesti, spominu, ki spominjajo na duh Lamarcka...(vsaj biologi se bodo nad njim zgražali).
Meni osebno se zdi noro kul njegova raziskava dozdevnega fenomena, da (vsaj nekateri) psi vedo, kdaj njihovi lastniki pridejo domov, tudi če ti ne pridejo ob običajnem času. Takšno vrsto raziskav res redko srečaš med običajnimi znanstveniki...v glavnem, tule si lahko o tem pogledate zabavno predavanje.
Prav tako je kul njegova raziskava "telefonske telepatije", o kateri si lahko tule pogledate dokumentarec.

Skratka, kar se mene tiče bi morali tovrstne "odštekane znanstvenike" spodbujati pri njihovem delu in razmišljanju - kajti, če ne drugega, se lotevajo reči, ki jih vsi poznamo, vendar se jih uradna znanost izogiba kot gobavosti. Sploh so pa zabavne.

Kogar pa zanima še kakšna kritika na račun Sheldraka, si lahko pogledate še mnenje njegovega največjega kritika.

Torej, je Sheldrake mazač/norec/heretik ali pa samo nekdo, ki preveč napredno razmišlja? :)

Genetika coprništva

V tem poletnem času (in precej nepoletnem vremenu) pride prav kakšna osvežitev - eno takšnih vam ponujam s sproščenim prispevkom na Kvarkadabri, pod naslovom "Razkrinkana genetika čarovništva". Zadeva je ravno pravšnja za relaksacijo ob kapučinu ali limonadi, privoščite si!

sobota, 12. julij 2008

Zahvala blogerju Markotu in Franciju

Včeraj sem dobil od blogerja Markota iz Novih biologij in blogerja Francija iz MIKROB(io)LOG-a res krasno reklamo in dobrodošlico za moj blog, za kar se obema najlepše zahvaljujem.
Bom poskusil dohajati kvaliteto njunih blogov in njuno kondicijo za pisanje, je pa res, da bom imel sam malo bolj "freestyle" način pisanja, da si dam duška, ker si ga v objavah v časopisih in revijah ne morem toliko privoščiti. Saj veste, tam mora biti stvar napisana malo bolj v profi-uradnem stilu.

sreda, 09. julij 2008

... in še pomembneje - kako hudiča se je začelo življenje?

Če je vprašanje o tem, koliko je staro življenje, milo rečeno, zagamano, potem je vprašanje, kako je v prvi vrsti sploh nastalo -hja, zagamano do amena - milo rečeno.

Na začetku tega meseca je bil v Nature (vol. 454, p. 122) predstavljen šikan eksperimentek, ki je prišel iz laboratorija Jacka Szostaka - hude glavice iz Harvarda, ki se zlo resno ukvarja z vprašanjem o nastanku življenja in je sploh eden največjih frajerjev na tem področju. Pravzaprav sem ravno danes na tv kanalu National Geographic po naključju preklopil na sredo nekega dokumentarca in izkazalo se je, da gre za temo nastanka življenja in seveda je bil notri tudi Szostak.

Tip je torej kul, poglejmo si zakaj.

Torej, recimo, da je precej splošno sprejeto, da je življenje nastalo na Zemlji in da sem ni prišlo od drugod - to je prva predpostavka o nastanku življenja, ki pa je pogosto spregledana, ker se teorija o izvoru življenja iz vesolja (panspermija) v resnih znanstvenih krogih ne jemlje preveč resno.
Če pogledamo kakšna je danes živa celica, recimo bakterijska, vidimo, da je blazno kompleksna. Super blazno kompleksna je. Ampak, če zadevo pretirano poenostavimo, lahko v grobem rečemo, da v njej plava nekaj čemur pravimo genetski material (ki ga predstavlja estradna molekula DNK), cel kup raznih molekularnih strojev (ki jih zastopajo beljakovine) in vse to je "neatly" zapakirano v zaščitni ovoj (ki ga predstavlja impozantnia celična membrana s celim kupom posebnih molekularnih vrat, ki omogočajo kontroliran vstop snovi v/iz celico).

Ko torej govorimo o nastanku življenja smo soočeni z nekaterimi težavnimi vprašanji tipa "jajce in kokoš". Hudič je, ker je vse tako prepleteno med sabo -DNK za opravljanje svojega poslanstva potrebuje molekularne stroje (se pravi beljakovine), te pa za opravljanje svojega poslanstva potrebujejo DNK. Oboji pa potrebujejo celično membrano, brez katere življenje ne bi bilo mogoče ampak bi DNK in beljakovine plavale naokrog prosto po vetru kot v kakšni juhi.
Nekaj je torej moralo biti prej kot drugo, obenem pa je moralo delovati samostojno. Nevšečna situacija za vse, ki razmišljajo o nastanku življenja.
Se pravi, lahko si zamislimo, da je bila najprej DNK in da so beljakovine prišle pozneje, da so bile beljakovine prve in je DNK prišla pozneje ali pa da je bilo nekaj tretjega prvo in sta DNK in beljakovine prišli pozneje. Pravzaprav je danes najbolj popularno mnenje, da je bilo prvo nekaj tretjega in da sta DNK in beljakovine prišle pozneje. To tretje je molekula RNK, ki je manj slavna sorodnica DNK. Ampak danes ne bomo govorili toliko o tem, kaj je bilo prej DNK, RNK ali beljakovine, ampak o nekem drugem, prav tako zagonetnem problemu.
Kot sem že rekel, DNK in beljakovine naokrog ne plavajo prosto po Prešernu, ampak so zapakirani v celično membrano. Ta je pri današnjih celicah čudo naravne tehnologije. Sestavlja jo estetski dvosloj posebnih molekul, obenem pa je v njo vgrajena cela vrsta molekularnih strojev, ki celico povezujejo z okoljem kot nekakšna vrata z senzorji. Ta high tech vrata so nujno potrebna za preživetje celice, saj omogočajo, da celica iz okolja dobiva hranljive snovi, gradbene elemente in ostalo navlako, obenem pa lahko celica iz svoje notranjosti skozi njih meče ven šaro, ki je ne rabi več.
No, Szostak je pravilo sklepal, da so morale biti prvotne celice oz. začetno življenje brez teh vrat in da so morale biti sila preproste, nekaj takega kot gola molekula DNK zapakirana v preprosto membrano brez sofisticiranih vrat. In se je napravil preizkusiti, če bi to dejansko delovalo. Zato je v laboratoriju ustvaril preprosto celično membrano (sestavljeno iz preprostejših molekul kot tvorijo današnji fosfolipidni dvosloj in brez raznih vrat) in vanjo šicnil kos DNK (v bistvu se je membrana spontano ustvarila okrog kosa DNK).
Nato se je usedel in gledal, kaj se dogaja. In glej ga zlomka - preprosta membrana je bila selektiva in je v notranjost prepuščala nekatere snovi kot so gradniki molekule DNK. To pa še ni vse, DNK se je s pomočjo teh gradnikov, ki so vstopili v to primitivno "protocelico" tudi podvojila - brez kakršnekoli pomoči. To je pa že precej kul. V današnjih celicah se DNK namreč podvojuje s pomočjo noro sofisticiranih molekularnih strojev.
Szostak pravi, da je njegov eksperiment "proof of principle", kako bi lahko bile prvotne membrane precej preproste in obenem vseeno dovolj selektivne, da bi omogočale življenje. Pravi, da bo njegova naslednja naloga dognati, kako najprej nastane kos DNK, ki ga takšna membrana lahko vsrka vase.

Fantom gre torej dobro od rok, fino eksperimentirajo in mogoče bodo nekoč res v labu znova pognali evolucijo iz ničle. Kogar zanima še kak drug opis te zanimive študije, naj si pogleda recimo sem.

petek, 04. julij 2008

Kdaj hudiča se je začelo življenje?

Da, da, to je eno izmed tistih vprašanj, za katerega se zdi, da nikoli ne bo dobil dokončnega odgovora. Če si evolucijski biologi kaj želijo od Dedka mraza, potem je to lepo zapakiran časovni stroj z lepo rdečo pentljo. Potem bi bilo vse lažje.

Ampak ker takšne mašine vsaj še lep čas ne bo mogoče nabaviti, si je treba pomagati z drugimi, manj zanesljivimi sredstvi.

Ta teden je v Nature (vol 454, p 92) izšel članek, ki je biologom vrgel novo kost oziroma namig, da bi se življenje lahko začelo že slabo - beri in piši - milijardo let prej, kot je bilo dozdaj ustaljeno prepričanje. Celo milijardo let prej? Zagotovo se bo ta kost veselo glodala.

Ampak prej si poglejmo trenutno "uradno verzijo" začetka življenja:
Zemlja naj bi po ocenah geologov nastala pred cca. 4,55 milijarde let. Prve fosile mikrobov je v kameninah nedvoumno mogoče zaslediti v starosti cca. 3,4 milijarde let. Vse kar se je dogajalo prej je torej bolj ali manj špekulacija. Ena takšnih je nadavna študija - kemijska analiza še starejših kamnin, ki je predlagala, da so bili fotosintetski organizmi na Zemlji prisotni že pred 3,7 milijarde let.

Najnovejša analiza še starejših kamenin, ki so jo opravili raziskovalci iz Univerze Münster v Nemčiji pa predlaga, da je bilo življenje na planetu mogoče prisotno že pred 4,25 milijardami let.

Kako so Nemci prišli do tega zanimivega sklepa?

V kamninah, oziroma ostankih kamnin (gre za ene najstarejših kamnin na svetu sploh), katerih starost je bila prej z radioaktivnim datiranjem ocenjena na cca. 4,25 milijarde let so zasledili precej visoke količine ogljikovega izotopa 13C. Povišane količine tega izotopa - v primerjavi z razmerjem med 12C in 13C, ki je v atmosferi - pa nakazujejo na življenjske procese, saj je recimo znano, da imajo pri fotosintezi rastline nekoliko "rajši" 13C, kot bi bilo potrebno, zato ga v svoje celice vgradijo v višjem razmerju, kot je prisoten v atmosferi.

Avtorji članka sicer priznavajo, da bi lahko bile povišane vrednosti 13C posledica tudi anorganskih kemičnih reakcij - vendar pravijo, da so vrednosti tako visoke, da je slednja razlaga dosti manj plauzibilna.
Nasploh pa se avtorji verjetno zavedajo, da so njihove trditve o življenju pred 4,25 mililardami let precej špekulativne in tudi dokazi, ki jih postavljajo vprid tej trditvi niso bog ve kako trdni, po drugi strani pa tudi niso tako švoh - skratka, težko je reči, kje sedaj stojimo, ne.
Boljših dokazov za obstoj življenja tako daleč nazaj kot teh pa verjetno ne bomo dobili.

Nasploh pa se s potiskanjem meje začetka življenja nazaj še bolj porajajo vprašanja o fizikalno-kemičnih pogojih, ki so do tega privedla. Manjšanje časovnega okna tudi ni v prid tistim, ki so prej govorili o milijardah let časa, ki ga je imelo naključje, da je tako fantastično opravilo svoje delo. Zadnje čase se tudi govori o tem, da so bili pogoji na "otroški Zemlji" precej drugačni od tistih, ki smo si jih prej zamišljali.

Biologi, v glavnem, imajo pred sabo še veliko dela.

Šikan prispevek o tej raziskavi je objavil tudi BBC.

četrtek, 03. julij 2008

Zemlja pleše....in tudi kriči!

Ko se zdi, da že vse vemo, kakšen znanstvenik pogrunta nekaj, kar nam je ves čas stalo pred očmi (v tem primeru pred ušesi) in se lahko samo čudimo, kako smo lahko to spregledali.

V to kategorijo bi postavil tudi najnovejše odkritje spektakularnih vokalnih sposobnosti našega ljubega planeta, za katerega zgleda, da v samospevu v vesolje (bog ve komu?!) brenči, hrešči ali še bolje kriči svojo planetarno popevko. Še več, zgleda da je planetarno brundanje univerzalna lastnost teh kozmičnih teles - in naj sedaj še kdo reče, da je vesolje miren in tih kraj! Kot kaže, ljudje nismo bili prvi, ki so izumili popevke. Planeti imajo evrovizijo že ves čas.

Novica o "krikih Zemlje" je prišla iz Evropske vesoljske agencije (ESA), ki je njene zvoke zaznala s pomočjo štirih satelitov v okviru programa Cluster mission.

Zvok je vse prej kot prijeten, v kar se lahko prepričate sami. Sliši se kot kakšen grozeč vesoljski monolog.

Znanstveniki so ga poimenovali 'avrorno kilometersko sevanje' (angl. Auroral Kilometric Radiation ali AKR). Zvok nastaja visoko nad našo atmosfero, v območju, kjer se sončni veter zaletava v zemeljsko magnetno polje. Ta pojav je soroden barvitemu fenomenu avrore ali severnega sija, ki pleše nad severnim in južnim tečajem. Kar je pri tem zvoku še posebej zanimivo je to, da ga planet oddaja v vesolje v obliki ozkih žarkov, to pa pomeni, da ga lahko zazna tudi kdo drug v vesolju. Izbruhi avrornega sevanja izvirajo iz točk velikosti velikega mesta več tisoč kilometrov nad Zemljo, v območju, kjer nastajajo avrore.

Znanstveniki pravijo, da bi z dovolj velikim radijskim teleskopom lahko zaznavali podobne zvoke, ki jih ustvarjajo drugi planeti - tako v našem sončnem sistemu kot v drugih sončnih sistemih.

Raziskovalci so pred kratkim odkrili tudi, da zemlja brenči - proizvaja namreč skrivnosten nizko-frekvenčni zvok, za katerega se smatra, da ga tvori pretakanje oceanov ali premikanje atmosfere.

Kakorkoli, še sreča, da je brenčanje našega planeta našim ušesom neslišno, njegovemu kričanju pa dostop do naših ušes preprečuje ionosfera, drugače bi bilo življenje v tem modro-zelenem paradižu docela nevzdržno.